Eduard Miler: "Na srečo me še nikoli ni pogoltnila kakšna politična stranka"

Jasno in glasno je treba povedati, da se glavni avtorji uspešnega slovenskega teatra pišejo Pipan, Bebler, Poštrak, Hieng, Cetinski ...; povedati je treba, da so to ljudje, ki največ vedo o teatru, in da so oni tisti, ki bi morali biti glavni tvorci strategije.

Gledališki režiser, ki vedno najde svojo posebno pot do bistva vsakokratnega dramskega komada, režiser, ki nas z vsako gledališko postavitvijo in s svojo estetiko udari naravnost v sredino čela. Vedno družbeno angažiran, vedno iščoč aktualni trenutek, najsibo v shakespearjanski drami, ruskem simbolizmu, nemškem postmodernizmu ali antični grški drami. Načelen, neizprosen do sebe in svoje okolice, tako kot je bil tudi v zgodnji mladosti, ko se je tako rekoč sam prebijal skozi labirinte mladostnih dogodivščin. Menjal šole in pri šestnajstih letih zapustil rojstno Ljubljano ter se odpravil k očetu v Nemčijo. Pravi, da je bil korak v svet težak zaradi psihedeličnega benda, ki ga je imel v Ljubljani. Glasba mu še danes pomeni vsaj toliko, če ne več kot gledališče. V Stuttgartu je končal študij dramske umetnosti in v preteklih tridesetih letih po Evropi zrežiral več kot sto predstav, v nekaj deset predstavah je tudi igral. Eduard Miler je 1. avgusta letos postal umetniški vodja SNG Drame Ljubljana.

Veliko režirate v Nemčiji, po Srednji Evropi in tako imenovanem Zahodnem Balkanu. Lahko iz tako široke mednarodne gledališke izkušnje bolje presodite, v kakšni kondiciji je slovensko gledališče?

Vprašanje, od kod gledaš. Če gledam z vidika nekdanje Jugoslavije, smo še vedno nekje na vrhu, še vedno imamo vrhunske predstave, še vedno imamo režiserje, ki so zelo iskani na območju nekdanje Jugoslavije in ki lahko tudi v marsikaterem evropskem gledališču postavijo vznemirljivo predstavo. Več kot to pa ni mogoče reči, saj v teh letih ni bilo kakega strašnega presežka. V mislih imam razvoj gledališča, ki ga močno zavira zastarelost institucij. To je največja težava! Institucije se ne obnavljajo, ni dovolj poguma, da bi se lahko prenovile.

Kakšno obliko prenove imate v mislih?

Poglejmo v Nemčijo, tam lahko dobi umetniški vodja gledališče na posodo za mandat štirih, petih ali šestih let. Na primer - režiser Martin Kušej je letos dobil petletni mandat v Münchnu in nemudoma je pripeljal s seboj petdeset igralcev, tudi režiserje, dramaturge, scenografe, kostumografe, asistente, cel kup sodelavcev. Pogodbe je sklepal zelo različno, nekoga je vezal samo za projekt, drugega za celotno obdobje svojega delovanja, še več, preimenoval je gledališče - namesto Bayerisches Schauspielhaus se v njegovem obdobju gledališče imenuje Residentz. S tem hočem povedati, koliko zaupanja in manevrskega prostora dobijo gledališčniki v pogumnih kulturnih okoljih. In to v konservativni Bavarski! Le tako bo lahko v teh petih letih naredil res nekaj drugačnega, nekaj svojega in - kot ga poznamo - tudi provokativnega ... Po Kušejevem mandatu bo prišel nov intendant in bo pripeljal spet nove ljudi in tako se stvari premikajo.

Zdi se, da ste navedli enega radikalnejših primerov!

Ne, to je normalen pretok umetnikov v institucijah, ki se morajo že od začetka umetniške poti zavedati minljivosti in mobilnosti. Tudi pri nas bi morali voditi institucije trenutno najboljši ustvarjalci, vsi tisti iz drugih poklicev, ki danes vodijo naša gledališča (ekonomisti, menedžerji, strojni tehniki, sociologi, snemalci ...), bi morali servisirati umetnike in ne obratno. Tudi neumni razpisi so nepotrebni. Lastniki gledališč - ali je to država, ali občina, ali mesto - morajo vedeti, kaj hočejo, morajo imeti vizijo teatra in morajo prevzeti odgovornost. Povabiti morajo človeka, od katerega se lahko pričakujejo umetniški rezultati, in mu gledališče »posoditi«. Da ne bo nesporazuma, za to vodenje niso ustrezni le režiserji, temveč tudi drugi gledališki vizionarji. Prava merila za ta vodilna mesta v gledališču pa niso formalna spričevala, dokazila o znanju jezikov, diplome itd., marveč umetniška osebnost. Prav to, vizija, najbolj manjka slovenskemu gledališču. Vizija, kakšno naj bi bilo gledališče, in na tej točki že dolgo stojimo na mestu. Manjka strategija razvoja, načrt, kje se bodo izšolani kadri zaposlili. Ali gledališča sploh še zaposlujejo nove dramaturge ali pa jih morda niti ne potrebujejo več? Ali se bomo (morda bo to nov slovenski izum) odpovedali scenografijam in premikali po odru le še stare stole? No, žive glasbe v predstavah tako ali tako že dolgo ni več in kostumi so vedno pogosteje le predelani iz fundusov. Posledice krčenja sredstev za tehnično opremo slovenskih gledališč so že vidne.

Ali torej slovensko nacionalno gledališče nujno potrebuje novo stavbo?

Ja, in to kar čez cesto, nasproti Drame, na mestu nekdanjega Šumija. Predvsem zato, ker se stara dvorana in celotna stavba ne moreta spremeniti v sodoben teater, kakršnega današnji in prihodnji rodovi potrebujejo. Nima ne volumna ne drugih potrebnih prostorov, nujnih za umestitev sodobne tehnologije. Če bi sledili Jovanovićevim logičnim predlogom, bi dobili perfektno platformo za nadaljnje korake, tudi te, da se stara dvorana strokovno obnovi, da bo v njej mogoče še naprej igrati (ali AGRFT ali SNG Drama), ali pa bi se v njej morda celo naselilo novo komorno gledališče. Možnosti je še več ... Seveda tudi to, da se odstranijo ogabni prizidki (spet ena od naših slovenskih »poskočnic«) in da ne bo dobila črne kape na glavo, tako kot so jo posadili ljubljanski operi. Prenovljeno ljubljansko opero nekateri evropski muzeji že častijo kot vrhunec neskladja. Seveda se sprašujem, ali si sodobni teater ne zasluži tega, kar tako nujno potrebuje - nove stavbe -, ne da jo dobi opera, ki krepko zamuja čas, v katerem deluje, da o kakovosti niti ne govorim.

Res je, dograditev ljubljanske opere je eden najbolj nesrečnih arhitekturnih posegov. Hkrati je še vrsta nerešenih prostorskih težav, z zevajoče praznimi kinodvoranami Komune, Kina Triglav, Bežigrada ...

In spet smo pri manjkajoči strategiji, imamo pa tudi odlične zapuščene industrijske objekte, ki bi bili še primernejši kot Kino Šiška, a treba je seveda vedeti, kaj potrebuje rock kultura, če lahko uporabljam ta staromodni izraz. Se spomnite Jazzsešnov v tivolskem hotelu Bellevue? Si morete predstavljati, kaj vse bi se tam lahko dogajalo, nekaj korakov od središča, s parkirnimi prostori in fantastičnimi možnostmi razširitve? O tem bi lahko govoril ure in ure, ker poznam prostor še iz otroštva. Vem, kaj je bil in kaj bi lahko bil, ker se sam od sebe ponuja za kulturno-komunikacijski prostor, ki ga mi, takšni, kakršni smo, krvavo potrebujemo.

Z omembo starega Bellevueja v Tivoliju ste nasuli sol na odprto rano naše kulturne politike, ki je spomeniškovarstveno službo spremenila v servis investitorjem, da z zaščitenimi stavbami počnejo, kar se jim zahoče. A podobno ravnajo tudi z ljudmi. Če samo pogledamo, kako je bil iz Drame odstranjen Janez Pipan.

Ja, v zadnjem času so zamenjali vrsto izrednih gledaliških strokovnjakov (Pipan, Bebler ...) in te zamenjave so se zgodile v prekrasni gradaciji provincialnega primitivizma, ki se je končala pri mestnih svetnikih v Kranju ... Pa vendar se zdi logično, da bi po kakovostnem in uspešnem desetletju v ljubljanski Drami temu morala slediti nagrada v obliki nove gledališke stavbe. To bi bilo pomembno tudi za prihodnje rodove. Brez kakšne pretirane patetike lahko trdim, da bomo sicer zelo hitro ostali brez nacionalnega gledališča; preprosto, ker se bo zrušilo, še prej pa bodo v teh vlažnih prostorih ljudje zboleli in še kaj drugega ... Drugi primer - Mladinsko gledališče še vedno deluje v stari kinodvorani, kjer je strop na odru tako visok kot v kakšnem meščanskem stanovanju. Le kako naj v teh dveh gledaliških hišah razmišljajo o kakršnemkoli tehnološkem razvoju? Recimo, stavba kranjskega gledališča pa se dobesedno seseda, in to, da zamenjavo novih (starih) stolov v dvorani imenujejo »obnova gledališča«, je nekaj najbolj ciničnega, kar sem zadnje čase slišal.

Pa vendar je stvar zelo preprosta - jasno in glasno je treba povedati, da se glavni avtorji uspešnega slovenskega teatra pišejo Pipan, Bebler, Poštrak, Hieng, Cetinski ...; povedati je treba, da so to ljudje, ki največ vedo o teatru, in da so oni tisti, ki bi morali biti glavni tvorci strategije, o kateri govorim.

V Slovenijo vabimo tudi premalo evropskih režiserjev, ta pretok idej in energij je zelo pomemben! Govorim seveda o institucionalnem gledališču, povsem drugače je na neinstitucionalni sceni. Na tej sceni je potekal intenzivni komunikacijski pretok in še vedno poteka, in to vedno bolj intenzivno. Na altersceni tudi ni pomembno, kakšne diplome imaš, kakšno je tvoje državljanstvo, kakšen jezik govoriš in kakšen naglas imaš ...

Torej, do sedaj še nismo imeli kulturnega ministra z vizijo?

Smo, imenuje se Jack Lang!

Ja, ste kozmopolit in lahko imate tako širok pogled, vse do francoskega Jacka Langa. Do danes ste imeli distanco do politike, držali ste se ob strani, opravljali le delo režiserja, vsaj znotraj slovenskega prostora je bilo tako. Sedaj, ko ste prevzeli mesto umetniškega vodje SNG Drame Ljubljana, se politiki ne boste mogli več izogniti.

Na srečo me še nikoli ni pogoltnila kakšna politična stranka, še manj kateri od dveh najmočnejših gledaliških lobijev pri nas. Je pa seveda res, da me po takšnem odkritosrčnem intervjuju, kot ga imava midva zdaj, lahko doleti marsikaj, saj so ljudje pri nas neskončno zamerljivi in po Laibachu lahko rečem »oblast je pri nas ljudska«! Se mi je pa zgodilo tudi, da sem prišel iz Nemčije v Ljubljano delat predstavo, in ko sem vstopil v gledališče na prvo vajo, je tam že sedel neki drug režiser in nihče me ni obvestil o tem, še manj, da bi se mi kdo opravičil. Ali pa novejši primer - nedavno so mi v novogoriškem gledališču odpovedali projekt tri tedne pred začetkom. Projekt sem pripravljal dve leti, in to z mednarodno ekipo. Seveda je veliko lažje, če imaš za seboj lobije in politike, ampak občutek, da nisi nikomur nič dolžan, je zakon, bi rekel moj prijatelj iz Bovca.

Nekakšen déjà vu? Saj ste v sezoni 1983/84 v Eksperimentalnem gledališču Glej kot triintridesetletni mladenič postavili eno najkultnejših predstav slovenskega teatra Achternbuschevo Elo, leta 1987 ste prejeli nagrado Prešernovega sklada in kmalu za tem, po režiji Brechtove Malomeščanske svatbe in Koltesovega Zahodnega priveza v Drami ostali brezposelni.

Deset let nisem imel vstopa v Dramo, šele Pipan mi je dal delo, v Mladinskem gledališču sem si kar sam dal režijo, šele potem so se začeli mehčati lobiji, zato pa sem imel odprta vrata pri Poštrakovi pa v nemškem in avstrijskem gledališču, pred razpadom Jugoslavije tudi v Beogradu in na Hrvaškem in še posebej v Črni gori.

Na srečo me še nikoli ni pogoltnila kakšna politična stranka, še manj kateri od dveh najmočnejših gledaliških lobijev v Sloveniji.

In kakšna je izkušnja umetniškega vodenja v Kraljevem gledališču na Cetinju in v Nacionalnem gledališču v Podgorici?

Pogumni črnogorski minister za kulturo Branislav Mićunović je povabil Paola Magellija, naj prevzame Kotor Art Festival, Marino Abramović, naj v ogromnih industrijskih objektih pripravi svoj projekt MACCOC - Marina Abramović Cetinje Community Center Obod, in mene, naj pomagam pri koncipiranju Kraljevega gledališča na Cetinju. Tam sva z Žanino Mirčevsko postavila Wildovo Salomo in zame tako pomemben projekt Eksplozija spomina 5 Heinerja Müllerja z izvrstnima slovenskima umetnikoma Ivanom Peterneljem in Ksenijo Mišič. Nato sem se preselil v Podgorico, kjer sem odgovoren za devet premier v njihovem Nacionalnem gledališču, med njimi je tudi briljantna De Brejeva postavitev Gorskega venca pa Frljićev La Disput in Revizor, ki ga bomo gledali v naslednjih dneh tudi na Ex Pontu v Ljubljani, pa Brechtov b. b. cabaret nemškega režiserja Jochena B. Zörnerja, črnogorska drama mlade študentke Bojane Mijović Lasice, ki že zdaj dobiva povabila na mednarodne festivale; koreodrame in koprodukcije, tudi razpis za dramo, ki bi jo navdihnilo delo Danila Kiša, pa nova črnogorska dramatika in tako naprej. Takšni pionirski projekti me enostavno zanimajo. Seveda imam za seboj kar nekaj kilometrine, saj sem že v mladosti v Stuttgartu postavljal na noge kulturne projekte, organiziral rock koncerte, tudi nemško turnejo Pankrtov.

Letos ste režirali tri ključne drame evropske dramatike - Shakespearjevega Beneškega trgovca (v ljubljanski Drami), Mefista Klausa Manna (v Mladinskem gledališču) in Sofoklejevega Ojdipa (na Dubrovniških poletnih igrah). Kako zmore režiser v le nekaj mesecih pregnesti in premisliti ter povsem na novo na oder postaviti tako kompleksne drame, da njihovo sporočilo doseže sodobno občinstvo, vajeno šokov in provokacij?

Samo tako, da ti teksti, njihov material gori pod nogami, da te tako poženejo, da dobesedno tečeš na vajo, da si vroč, besen in razumljiv hkrati in da imaš neko globalno sliko sveta pred seboj in da si zaljubljen v ekipo sodelavcev, brez katerih nisi nič v tem poklicu. Kako lepo bi bilo, če bi naši kulturni politiki vedeli, kako pomembne so v gledališču avtorske ekipe, in vedeli več o tem, kako deluje gledališki stroj.

Ojdip je festivalska predstava, pri kateri sem imel možnost izbrati ekipo igralcev iz Slovenije in Hrvaške, izbral sem vrhunske igralce, s katerimi sem že prej sodeloval. In Ojdipa je igral mladi, izredno nadarjeni hrvaški igralec, ki pa ni dobil zaposlitve v hrvaških gledališčih in se je umaknil v Ameriko. Znan pa je bil kot igralec v provokativnih Frljićevih in Brezovčevih predstavah.

Mislav Čavajda je za vlogo Ojdipa prejel nagrado orlando, o velikem uspehu vaše predstave govorijo tudi naslovi v hrvaškem časopisju - med drugim naslov Ojdip vrača vero v moč teatra!

Ja, predstava je res uspela, in to po tem, ko je leto prej Jernej Lorenci z Revizorjem močno stresel konvencionalne duhove. Tako dva »slovenska režiserja« in nadarjen tim - Branko Hojnik, scenograf, Ivan Peternelj, koreograf, plesalec in igralec, Žanina Mirčevska, dramaturginja ... na Dubrovniški poletnih igrah.

V hrvaških časopisih vas označujejo za slovenskega režiserja. Ste slovenski režiser?

Ko so ubili čilskega predsednika Allendeja, sem bil nekaj časa Čilenec, in takrat bi se podpisal kot čilski režiser. Tako sem še večkrat menjal narodnost. Slovenec sem bil med napadom JLA na Slovenijo, pa ne vem natančno, koliko tednov je to trajalo, spomnim se samo, da me je kmalu minilo.

Vaša mati je slovenskega rodu, oče nemškega. Kako se pravilno zapiše očetov priimek?

Ferdinand Müller, in ko so ga izpustili iz ujetništva v Ljubljani, so mu spremenili ime v Ferdo Miler, narodnost Bosanec. Šišenski župnik je v moj rojstni list napisal ime Eduardus Miler, ker ni imel črke ü v pisalnem stroju, pa tudi ne vem, ali bi imel po vojni dovolj poguma za kaj takega, kot je ta grozovita črka ü. Ampak sam nimam s tem nobenih težav, to je zanimivo samo zaradi razmisleka o času, ki je za nami.

Zgodba vašega otroštva se bere kot kakšen roman - begavček, a korajžen in samostojen.

Živel sem pri tetki in babici, a so me kar naprej želeli stlačiti v nekakšen dom ali h kakšni družini. Zato sem bil vedno na begu. Ne prenesem in nikoli nisem prenesel te institucije, ki je danes spet tako v modi, družine. Raje sem se družil z boemi, pocestneži, posebneži, posebno glasbeniki, s katerimi se najraje družim še danes, predvsem takrat, kadar mi je najhuje. Očitno glasba počloveči človeka ... Ja, tukaj, kjer sediva (Gallusovo nabrežje), sem v eni izmed hiš imel ilegalno sobico na podstrešju. Odpeljala me je policija in zaplenila moj prvi magnetofon, na njem so bili trakovi, na katerih sva improvizirala s Tomažem Pengovom, takrat sem prepeval in malo kasneje je nastala njegova mojstrovina Odpotovanja. Ne, nimam prav nič zaslug za to, da ne bo nesporazuma, samo lepa je bila ta bližina, ki sem jo čutil in jo še čutim danes, začetek kantavtorstva pri nas.

Ste že tako zgodaj izbrali izobčenost kot svojo pozicijo v družbi in drugačnost kot način življenja?

Zelo zgodaj, in kako lepo je spremeniti dan v noč. Seveda se je življenje začelo po deseti uri zvečer, ker šele takrat so se odprli radijski valovi radia Luxembourg, piratskih postaj, radia Caroline, radia Veronika in Johna Peela, ki sem ga poslušal vse do njegove smrti. Pa seveda ljubljanske kavarne, Mrakova skupina v Zlati ladjici ... Tako sem lahko do treh zjutraj krožil od ene skupine umetnikov do druge, se prilepil nanje in poslušal o stvareh, ki so me najbolj razburjale - umetnost, politične debate in seveda muzika, muzika ... Najmanj simpatični so nam bili tisti, ki so se zbirali v Šumiju, med njimi je bilo preveč bahačev, nekateri so to lastnost obdržali vse do danes ... Seveda ne vsi, govorim iz perspektive outsiderjev, ki smo takrat krožili po Ljubljani.

Kaj pa v šoli?

Tam sem se naučil spanja stoje in sede, ne da bi se to opazilo ... Ta odnos do šole se je radikalno spremenil, ko sem se leta 1966 preselil v Stuttgart, tam diplomiral fotografijo in končal igralsko šolo, sočasno sem ustanovil svoje gledališče, bil aktiven v znamenitem Klubu Voltaire, ob torkih hodil na predavanja filozofa Ernsta Blocha v Tübingen, za konec tedna v Frankfurt poslušat Habermasa, ki sem ga skušal razumeti; kasneje tudi na Korčulanski šoli, a mi ni šlo preveč dobro in skupaj z Igorjem Vidmarjem sva tam poslušala še Pirjevca, Urbančiča pa Marcuseja, Supeka, Tadića in prve ameriške feministke, ki pa med filozofi niso uživale preveč zaupanja. V skladu z znano parolo, ki smo jo nekateri vzeli »zares« - »pohod skozi institucije« -, smo se kasneje razšli, vsak je šel v svojo smer, nekateri v terorizem, drugi v komune ali pa v Indijo, nekateri pa v samo tkivo države. Tako je iz gibanja nemške radikalne levice, ki sem ji pripadal, Joschka Fischer postal zunanji minister, Gerhard Schröder kancler, Zoran Đinđić srbski premier, Ulrike Meinhof pa je končala s samomorom v Stammheimu ..., če omenim samo nekatere.

Potem so sledili angažmaji po gledališčih, sprva igralski, nato, po nekaj asistencah pri režiserjih Michaelu Grüberju in Petru Zadku ter sodelovanju z nedavno preminulim, pri nas žal prezrtim velikanom sodobne glasbe Mauriciem Kaglom, sem se odločil za režijo. Seveda so omenjeni bistveno prispevali k tej odločitvi. To je bila moja najboljša šola in takoj bi bil za to, da se v umetniški poklic vrne stara praksa vajenca. A to je že druga zgodba.

Tri sestre bom peljal bližje uporu, revoluciji, peljal nasproti »novemu jutru«, ki ga vsi tako čakamo ... Vprašanje pa je le, ali bomo sploh prepoznali, da je to dolgo pričakovano jutro že prišlo ...

In nemščina?

Šlo je hitro, Goethejev štipendist, politična aktivnost, lakota po znanju, poezija, posebno v drami, Kleist, Hölderlin ... piflanje odrskega jezika in s tem seveda krize, ker sem moral nadomestiti čas in znanje, ki sem ju izgubil in zanemaril v potepuških časih. Toda pri režiranju mi je ta proces omogočil neko fino distanco, dal tudi občutljivost za jezik in instinkt, ki je tako pomemben posebno v glasbi. Če prideš skozi ta vrata v gledališče, se ti marsikaj odpre, a to se lahko vidi samo v mojih predstavah, o tem ni mogoče govoriti.

Torej do nedavnega nikoli niste zares živeli v Ljubljani oziroma Sloveniji?

Ne, nikoli, vedno sem prihajal le občasno, naredil predstavo in šel nazaj v Nemčijo. Tukaj sem bil samo v času službovanja v Mladinskem gledališču ali pa v Lepeni (Trenti), kjer sem si našel zatočišče, pa še tam ne vem, kako dolgo bom ostal, ker se tudi tam podirajo prijateljstva in še marsikaj drugega.

Na spletni strani SiGledal, portalu slovenskega gledališča, so v vašem geslu navedene le režije, ki ste jih naredili v slovenskih gledališčih, ne pa vsa množica režij, ki ste jih naredili po evropskih gledališčih. Kje je zbran ves vaš opus?

Žal niti sam nimam pregleda. Zadnjič, ko sem se peljal iz Frankfurta v Karlsruhe, sem se na avtocesti spomnil, da sem v mestecu na levi strani ceste pod imenom Bruchsal režiral Lenza. Ne vem več, katero leto je bilo, teater je zelo minljiva stvar. Več kot štirideset let dela v gledališču je kar hitro minilo.

Režirali ste kar nekaj dram vzhodnonemškega avtorja, Berlinčana Heinerja Müllerja, ki danes sodi med pomembnejše nemške dramatike 20. stoletja. Ste ga kdaj srečali?

Ja, srečavala sva se v Gradcu, na viskiju in cigarah, njegova takratna žena je režirala praizvedbo Opisa slike za avantgardni festival Štajerska jesen, sam sem delal praizvedbo francoskega dramatika Enza Cormana. Tako sva nekega večera skupaj popivala in pripovedoval mi je, kako so nastajali njegovi teksti, kakšen pristop ima k režiji itd. Ja, spoznal sem ga in zame je res eden temeljnih avtorjev, morda ne toliko kot dramatik, ampak zame je kot nekakšen gledališki filozof, v njegovem delu so strnjene vse misli, zame je kot filter, skozi njega čitam svet, podobno vlogo je pred njim imel zame Bertold Brecht.

Ko ste pripravljali letošnjo predstavo Sofoklejevega Ojdipa, ste imeli v mislih Müllerjevo priredbo te grške tragedije?

Seveda sem! Njega imam za inspiracijo, že pred leti sem na oder postavil »njegove« grške drame - priredbo Filokteta, Medejo, Prometeja ... in hkrati me je ukvarjanje z Müllerjem pripeljalo do srečanja z Žanino Mirčevsko, dramaturginjo, dramatičarko in briljantno sodelavko. Magistrirala je iz Müllerja in tako sva se spoznala prek njega, on je najina skupna tema! Moje oboževanje Müllerja ni brezmejno, vem tudi, kje so njegove šibke točke. No, zdaj sem se spomnil, kako je Ljubiša Ristić postavil njegovo dramo Cement v ljubljanski Drami. Ta predstava je bila daleč pred svojim časom, bila je ekstrakt misli minimalistične igre, čistosti in enostavnosti, kot bi jo režiral kak Bob Wilson, ki se mu ljubi ukvarjati s tekstom. Spomnim se vsakega detajla, četudi sem predstavo gledal le enkrat.

Ste videli kakšno režijo Heinerja Müllerja?

Sem, a nisem bil preveč srečen, ko sem videl njegovo režijo, se pa zelo strinjam z njegovo opero Tristan in Izolda, ki jo je delal v Bayreuthu; to pa je bilo genialno. Sicer jo je režiral malo pod vplivom Boba Wilsona, newyorškega gledališkega režiserja. Müllerjevo prijateljstvo z Wilsonom sega v sedemdeseta leta in ta kontakt z njim mu je ogromno prinesel. Müller je pogosto govoril - moji teksti so tako hermetični, potrebujem nekoga, ki bo to razbil in vnesel čim več humorja ... Wilsonovo razmišljanje je pozitivno naivno, in to je ustrezalo Müllerjevim komadom, da jih je razrahljalo. No, ta Müllerjeva postavitev opere je bila zame mojstrovina, saj je z wilsonovsko maniro šel v neki estetski »kanibalizem« in hkrati mu je uspelo premakniti pevca na odru. Res mojstrsko!

Kje je danes največ političnega gledališča? V Berlinu, na Dunaju, v New Yorku, Ljubljani ali Sarajevu?

Največ političnega teatra je v dobrih predstavah in verjetno jih je največ v Berlinu in seveda na Dunaju. A to bi moral preveriti, za to žal nimam časa. Niti za Ljubljano ne vem natanko, bom pa moral, že po službeni dolžnosti, to kmalu nadoknaditi.

Koliko vas zadevajo »modne muhe« v gledališču? Kdaj se pritihotapijo v vaše delo?

Žal mi moda nikoli ni šla, že po značaju mi ne gre, nimam talenta za to, vedno, kadar vsi silijo v kaj, se sam obračam drugam. Sem pa zaradi tega zavračanja modnosti včasih tudi krivičen. Trenutno mi gre na živce recimo poveličevanje Amy Winehouse, ker ni bila nič več kot zelo nadarjena soul pevka, pa tak cirkus! Če bi v članku Marcela Štefančiča o njej spremenili njeno ime v James Carr ali Salomon Burke, bi bil to izvrsten prispevek.

Prav zdaj pripravljate Tri sestre v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Kaj boste naredili z njimi?

Peljal jih bom bližje uporu, revoluciji, peljal nasproti »novemu jutru«, ki ga vsi tako čakamo ... Vprašanje je le, ali bomo sploh prepoznali, da je to dolgo pričakovano jutro že prišlo ...

In kaj boste režirali v ljubljanski Drami?

Za letošnjo sezono v Sloveniji nisem dobil projekta, dobil pa sem začasno zaposlitev in režiral bom v Drami; to, kar sem si tako dolgo želel ... podaril si bom predstavo!