Pisma sv. Nikolaju

zelo za

Pismo slovenskemu filmu.

Prvič, Pisma sv. Nikolaju so zaušnica slovenskemu filmu - mi, ki se tu, v Sloveniji, mučimo s slovenskimi filmi, s Stanjem šoka in Lahko noč, gospodična, lahko le neskončno kimamo romantični komediji, ki jo je na poljskem, s poljskim kapitalom, posnel slovenski režiser, Mitja Okorn. Drugič, Pisma sv. Nikolaju so poljski film, toda to je film, ki ga je nacija, slovenska nacija, čakala 116 let, od rojstva filma - film, ki je posnet tako zapeljivo, tako kinetično, tako neokorno in tako brezhibno kot filmi največjih kinematografij. Tretjič, Pisma sv. Nikolaju so romantična komedija - in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl tako dobro romantično komedijo.

Romantična komedija, eden izmed najtežjih žanrov, je kakopak predvidljiva - vedno vnaprej vemo, da se bosta junaka na koncu našla in da bosta srečna. Naloga režiserja je, da nas prepriča, da si junaka to srečo in to, da se na koncu najdeta, res zaslužita. In Okornu to popolnoma uspe, še toliko bolj, ker je junakov več, bistveno več, dober ducat. Četrtič, kdo bi si mislil, da bo poljski film postal tak slovenski popkulturni praznik. Petič, slovenske filme bi očitno morali snemati v tujih jezikih. In šestič, to je le uvod v recenzijo tega ljubezenskega pisma slovenskemu filmu, ki pri nas štarta 15. decembra.