Dekle z zmajskim tatujem

Čakajoč na Bergmana.

Če ste se pred nekaj leti vozili po Italiji, ste na vsakem vogalu zagledali skladovnice Larssonove trilogije Millenium. Na črpalkah so imeli skladovnice ponavadi kar na treh koncih. Potem je vse to bušnilo tudi k nam. Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Vmes so trilogijo, ki je postala globalni bestseller, ne, superseller, ekranizirali, lokacije, na katerih se dogaja, pa so prelevili v romarske točke in tematske parke, da ne govorimo o biografijah Stiega Larssona, ki se množijo kot spletne teorije zarote.

Millenium je postal globalni fenomen, tak fenomen, da bi od Hollywooda pričakovali parodijo, saj veste, parodijo a la Napihnjenci ali pa – Ali je pilot v letalu? Naslovili bi jo lahko: Ali je Švedska v Evropi? Dobili pa smo, ravno nasprotno, h’woodski kontemplativni epos. Toda ne brez samoironije. Ko gledate Fincherjevo ekranizacijo Dekleta z zmajskim tatujem, prvega dela Milleniuma, se najprej vprašate: ali ima res težo bitke za Stalingrad – ali pa zavezniškega izkrcanja v Normandiji? Film namreč traja skoraj tri ure, okej, le malce manj kot Najdaljši dan, film o izkrcanju v Normandiji, v katerem je nastopilo pol Hollywooda in pol človeštva. David Fincher, ki ima očitno občutek, da se je izkrcal v deželi prikritega, zamolčanega, latentnega nacizma, ga režira s težko roko, upočasnjenim pogledom, kontemplativnimi postanki, že kar kalvinistično zadržanostjo, kot da bi hotel reči: tole pa je treba premisliti! In res imate občutek, da si stalno – ob elektronskem tamtamu Trenta Reznorja in Atticusa Rossa – jemlje čas za premislek. Kaj točno je treba premisliti? Za kaj pravzaprav si je treba vzeti čas za premislek? Kaj je treba tako nujno pokontemplirati? Očitno usodo ženske, ali natančneje, tragično, mučeniško usodo Ženske v sodobni seksistični, šovinistični, mačistični, patriarhalni, fašistoidni družbi, potemtakem Ženske, ki jo v Dekletu z zmajskim tatujem predstavljata dve ženski – nečakinja magnata Vangerja, katere davno, skrivnostno izginotje detektivsko raziskuje Mikael Blomkvist, diskreditirani novinar švedske revije Millenium, in Lisbeth Salander, Blomkvistova sodelavka, biseksualna hekerka z mučno, tako rekoč mučeniško preteklostjo. Obe sta bili posiljeni, obe sta žrtvi – prva kapitalizma, kapitalistične dinastije, hormonske premoči kapitala, v katerem klokotajo usedline nacističnega šlifa, druga pa države, državnega uslužbenca. Obe tako ponižujejo in zaničujejo, da sta le še fantoma – prva je izginila, druga pa izginja. Obe sta žrtvi družbe spektakla, ki v ženski vidi le blago, le objekt, le fantazijski fetiš, le spolno sužnjo – družbe, ki jo vzburja ritualno trpljenje, podrejanje in posiljevanje ženske. Ali bolje rečeno: obe sta žrtvi korporativne države, tega fašistoidnega Behemota – cinične sprege med kapitalizmom in državo. Kapitalizem je sovražen ženskam.

Natanko tako je to videl tudi Stieg Larsson, ki prvega dela Milleniuma, ni zaman naslovil Män som hatar kvinnor – Moški, ki sovražijo ženske. Ti moški, ki sovražijo ženske, ti moški, ki kontrolirajo kapitalizem in državo, so potem – v prevodih romanov in švedske ekranizacije, tudi pri nas – čudežno in fluidno, a ne naključno mutirali v Dekle z zmajskim tatujem. Zakaj? Ker Dekle z zmajskim tatujem zveni bolj vzburljivo kot Moški, ki sovražijo ženske. In Dekle z zmajskim tatujem je zdaj posvojil tudi Fincher. Zakaj je potem tako kontemplativno zgrožen nad kapitalistično sovražnostjo do žensk? Kot da ni tudi sam glorificiral tega seksističnega, patološkega, spektakelskega odnosa do žensk: hej, v trilerju Sedem je na koncu v škatli serijskega morilca pristala glava Gwyneth Paltrow, ne pa glava Brada Pitta. In seveda, Mark Zuckerberg v Socialnem omrežju lansira Facebook, da bi celemu svetu povedal, kakšna bitch je njegova nekdanja punca. Se je Fincher zamislil nad sabo – in Hollywoodom? Skuša biti v tej svoji smrtni resnobnosti ironičen, samoironičen? Skuša biti v tem svojem kontemplativnem »izkrcanju na Švedskem« samokritičen? Tako kot v trilerju Sedem je tudi v Dekletu z zmajskim tatujem najavna špica fantastična, toda s tem Fincher le priznava, da so fantastične tudi najavne špice bondiad, kajti najavna špica Dekleta z zmajskim tatujem izgleda natanko kot najavna špica bondiad, ali bolje rečeno, kot napovednik za novo bondiado –Blomkvista igra pač Daniel Craig, ki bo leta 2012 spet, že tretjič, igral Jamesa Bonda. In Blomkvist izgleda kot arty Bond, kot Bond, ki svojo eksotično lokacijo najde na Švedskem, in ki svojo eksotično žensko, svojo Pussy Galore (ali pa svojo Octopussy, svojo Kissy Suzuki, svojo Holly Goodhead), najde v Lisbeth Salander (Rooney Mara), ki tokrat izgleda še bolj frikovsko (še bolj zapirsano, še bolj bondage-fantazijsko), kot Bond v slow-motionu, in to takem, da ostane na isti lokaciji – v upanju, da bo mimo slej ko prej prišel Ingmar Bergman, ki je znal moški sadizem vedno tako kontemplativno in tako fluidno prevesti v ženski mazohizem. Vangerjeva nečakinja in Lisbeth Salander se osvobodita šele, ko se dekolonizirata in ko se znebita kontrole, tistega seksističnega, dementnega, posesivnega moškega pogleda, ko torej prevzameta kontrolo nad pogledom – druga skrivaj posname svoje posilstvo, tako da ima posiljevalca potem v večni pasti (in stanju večne impotence), prva pa hlini svojo smrt, tako da potem družbo, iz katere je izginila, gleda z distance. Fincherju, ki matrico Zodiaka lepi na Millenium, uspe dodati le, da ženski ni treba v Avstralijo, da bi na to družbo pogledala z distance, kar pa ne pomeni, da živi v družbi, v kateri ji smrti ne bi bilo treba hliniti.

(štarta 29. decembra)