Parada

za

Močnejši od Usode.

Ker so gejevske parade ponosa v Srbiji tabu, potemtakem nekaj nezaželenega, nepriporočljivega, prepovedanega in tako rekoč smrtno nevarnega, je Srdjan Dragojević, režiser filmov Mi nismo angeli, Rane in Lepe vasi lepo gorijo, sklenil, da priredi svojo parado ponosa – Parado, v kateri gejevski aktivisti ne morejo dobiti policijske zaščite za parado ponosa, pa jim potem na pomoč priskoči Limun (Nikola Kojo), junak balkanskih vojn, vojni kriminalec in povojni dobičkar, nacionalist, šovinist in patriot.

Veterinar, ki je gej in longtime companion organizatorja parade ponosa, mu reši psa. Ha! Ker pa parade ne more zaščititi sam, vpokliče svoje nekdanje soborce. Če bi bil Limun Sly Stallone, bi vpoklical Jasona Stathama, Jeta Lija, Dolpha Lundgrena, Steva Austina in druge, pač Plačance – ker pa ni, vpokliče svoje nekdanje sovražnike: bosanskega muslimana (Dejan Aćimović), proustaškega Hrvata (Goran Navojec) in kosovskega Albanca (Toni Mihajlovski), ki so – vsak po svoje – zaklali Balkan. Ko začnejo neonacisti metati bombe, se »dobri« ljudje skrijejo, tako da lahko »čast« domovine, v katero so uprte oči EU, rešijo le vojni zločinci, ultimativni dokaz, da v Srbiji obstaja »pravna država«. Ko gledate Parado, remiks visokega patosa in nizke komedije, pompozne destereotipizacije in divjih for, bizarnega soapa in lucidnega campa, pop replik in faux tarantinovskih korekcij politične nekorektnosti, ki izgleda kot film nekoga, ki je slogan »Više bih voleo da mi se deca drogiraju nego da slušaju narodnjake« predelal v slogan »Više bih voleo da mi se deca pederišu nego da slušaju narodnjake«, lahko kakopak recenzirate intenco: Dragojević je hotel srbski homofobiji pokazati džona.

Še več, pokazati je hotel, da so Srbi taki homofobi, da jih lahko ustavijo le vojni kriminalci, »Škorpijoni«, »balkanske pošasti«. Srbe je mogoče »spametovati« le na silo. Toda ko recenzirate rezultat, potemtakem to, kar je prišlo ven, imate problem: oboji, geji in vojni kriminalci, tu nastopajo kot socialna manjšina. Geji in vojni kriminalci nastopajo kot tisti, ki so ogroženi – kot tisti, katerih pravice je treba zaščititi. So vojni kriminalci manjšina? Kot geji? Je hotel Dragojević poudariti manjšinski status gejev in vojnih kriminalcev ali čudno afiniteto med njimi? A-fi-ni-te-to? Je hotel reči, da so geji potencialni kriminalci? Kot v Prvinskem nagonu? Ali pa je hotel reči, da je v homofobično-narodnjaškem vojaškem mačizmu nekaj latentno homoerotičnega, da ne rečem ben-hurskega? Verjetno to slednje – prav zato se Limunovi fantje tudi tako hitro, ekspresno, emfatično vživijo v zaščitnike gejev. Kar pa ne pomeni, da se Dragojević ne ujame v isto past kot h’woodski filmi o boju za državljanske pravice, recimo Služkinje, ki niso film o črncih in njihovem boju, ampak film o belcih, ki rešujejo črnce. Tudi Parada v skrajni liniji ni film o gejih in njihovem boju, ampak film o homofobih, ki rešujejo geje.