Le Havre

za +

Čistilci čevljev.

Če ste videli Sekula-Burchev dokumentarec Pozabljeni prostor, potem veste, da so kontejnerji motorji globalizacije, motorji neoliberalnega kapitalizma: kontejnerji so znižali vse stroške, tudi stroške delovne sile, s čimer so jo zlagoma povsem razvrednotili in deklasirali. Kontejnerji, pošastni simboli kapitalistične učinkovitosti, racionalnosti, ekonomičnosti in reda, so ustvarili nered in socialne katastrofe – svet so destabilizirali. Množice deklasirancev, ki se zgrinjajo v favele in slume, in množice beguncev, ki se tihotapijo na Zahod, so žrtve kontejnerjev.

V Pozabljenem prostoru je glavno vlogo igral Rotterdam – v filmu Le Havre pa jo igra francoski Le Havre, pristaniško mesto v Normandiji (nedaleč od tistih obal, na katerih so se med II. svetovno vojno izkrcali zavezniki), polno terminalov in kontejnerjev, v katerih najdejo afriške begunce, »ilegalne imigrante«, kar pomeni, da v kontejnerjih – peklu kapitalizma, parkiranem v nebesih kapitalizma – najdejo prav resnico kontejnerjev. Toda še preden bi lahko prestrašeni, utrujeni, obubožani Afričani kaj rekli, policija že oznani, da gre tu zanesljivo za »povezanost z al Kaido«. Eden izmed njih, 10-letni Idrissa (Blondin Miguel), pa zbeži – v naročje Marcela Marxa (André Wilms), galantnega outsiderja, sicer čistilca čevljev, ki ga neki prodajalec čevljev razglasi za »terorista«, ker pač čevlje čisti pred njegovo prodajalno, in ki je antipod vsem tistim kontejnerjem. Marcel je tipični Kaurismäkijev retro boem, »mož brez preteklosti«, simpatičen v svojem boju za preživetje, komičen v svoji utopični getoiziranosti in zadolžen v razsežnostih reke Kongo: lahko bi bil premje, a raje čisti čevlje. Da je bližje ljudem. In seveda: kadi, obiskuje lokale, v katerih se lahko še kadi, poročen je z žensko, ki ji je ime Arletty (Kati Outinen), in uporablja telefonsko govorilnico, živila pa kupuje v mali, zakotni, »družinski« trgovinici, kakršne obstajajo le še v starih filmih. A po drugi strani, tudi kajenje, lokale, v katerih se lahko še kadi, telefonske govorilnice in ženske z imenom Arletty najdete le še v starih filmih – ženske z imenom Arletty kakopak v starih filmih Marcela Carnéja. Le Havre je stari film, ki se dogaja v novih časih. Stari film o novih časih – časih krutosti, izkoriščanja, diskriminiranja, nesolidarnosti, razredne nezavesti in kapitala, ki se giblje v senci, kot pravi Marcel Marx. Ali bolje rečeno: novi časi so ustvarjeni za stare filme, ki s svojo čudodelno senzibilnostjo, absurdno melodramo in disproporcialnimi emocijami ustvarijo aktivistični vihar, s katerim je mogoče spremeniti svet – proletarska ribiška skupnost, v kateri živi Marcel, namreč stopi revolucionarno skupaj in skrije dečka, ki ga policija preganja tako fanatično, kot da je alien iz Osmega potnika. Ni revolucije brez prvobitne akumulacije emocij – in brez zavezniškega izkrcanja v Normandiji. In solidarnost – razredno zavezništvo, razredna zavest – tu izgleda kot nekaj tako vsakdanjega in tako samoumevnega, kot da to stalno počnemo in kot da je to naš življenjski slog. V resnici pa to živi le še v starih filmih. Tako kot bolezni, ki čudežno izginejo, in gangsterji, ki ne umrejo, preden ne poravnajo svojih dolgov. Zato ta film, ki bi moral izgledati kot realistična preslikava sveta, izgleda tako nerealistično, da ne rečem fantastično, pa četudi pokaže ves aktivistični, revolucionarni potencial filmskih emocij, vključno s tem, da ima deklasirani Zahodnjak več skupnega z afriškim imigrantom kot s francosko oligarhijo.