Izlet

za +

Najprej je bilo gibanje.

Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili.

Med gibanjem se težko govori – med gibanjem težko izgovarjaš vse tiste klene besede, s katerimi je skušal slovenski igralec vedno izreči celokupnost slovenske samobitnosti. Vsako besedo je bilo treba jasno in razločno slišati, od začetka do konca – da ne bo igralec svoje tehnike pravilnega dihanja metal stran. Najprej je bila beseda. Kot so si Slovenci rekli: hej, če se že moramo ukvarjati s filmi, temi »grešnimi«, »hudičevimi« podobami, potem to vsaj počnimo v skladu z Biblijo. In za visoko mašo slovenske filmske besede je bila potrebna akustična cerkev, ki jo je tako dobro poosebila nekdanja Viba, parkirana v »nekdanji« cerkvi. Razlog več, da se je vedno zdelo, da je naravno stanje slovenskega filma teater. In ko smo gledali slovenske filme, smo si rekli: oh, ko bi ta teater vsaj preselili v kak avto. In Nejc Gazvoda je storil natanko to: slovenski teater je preselil v avto. Trije prijatelji, nekdanji sošolci, krenejo na Izlet. Živa (Nina Rakovec) se odpravlja na študij v tujino, Gregor (Jure Henigman) je vojak, »afganistanski veteran«, ki se je vrnil z misije v Afganistanu (in tja naj bi se tudi vrnil), Andrej (Luka Cimprič), ki je pustil faks, pa svoje nelagodje v kulturi – in topikah slovenskega kulturnega boja – utaplja v ekscesni politični nekorektnosti, ki bi bila sovražni govor, če ne bi bil tudi sam le diskriminiranec, žrtev slovenskega kulturnega boja.

Po malem so evforični, po malem tesnobni, po malem zbegani, po malem cinični, po malem drug pred drugim skrivajo svoje neuspehe, svoje frustracije, svoje travme in svoje skrivnosti, toda le v gibanju lahko ujamejo to, kar jih je držalo skupaj. Šele ko so v gibanju, ko torej niso koncentrirani, ko ne mislijo na pravilno tehniko dihanja, ko jim vsaka beseda ni sveta in ko jih ni več strah, da bodo narobe razumljeni, lahko izrečejo vse. To, česar ni mogoče izreči, pa pokažejo. In ko iz sebe spustijo zmaja, to ni le papirnati tiger, ampak cri de coeur generacije, ki lahko izgubi le tisto, česar ni nikoli imela. V deželi, v kateri ni več stvari, za katero bi se bilo vredno boriti, tako sami postanejo stvar, za katero se je vredno boriti.