Grivasti vojak

zadržan +

Na Zahodu nič novega.

Ko gledate Grivastega vojaka, imate občutek, da ga je Steven Spielberg posnel za tiste, ki sta se jim zdela Reševanje vojaka Ryana in Schindlerjev seznam, njegova filma o II. svetovni vojni, preveč brutalna, preveč krvava in preveč sadistična. Ali bolje rečeno: Grivasti vojak je vojni film za tiste, ki ne marajo vojnih filmov.

Dobro vemo, da so bili jarki I. svetovne vojne klavnica, toda Grivasti vojak, ki se dogaja na vseh frontah in v vseh jarkih I. svetovne vojne, jih spremeni v poezijo – v epsko meditacijo, lirični kontemplativni mozaik, v že slišani mjuzikl Johna Williamsa, v katerem kri teče le za zaveso. Ob jurišu zavezniške konjenice – antologijskem, mojstrsko zrežiranem pendantu zavezniškega izkrcanja v Normandiji – vidimo nemške mitraljeze, ki žgejo, toda tega, kaj te krogle naredijo jurišnikom, ne vidimo: mimo nemških vojakov, skritih v gozdu, potem drvijo le konji brez jezdecev. Tu vojaki ne umrejo, ampak izginejo – tako kot v Bližnjih srečanjih tretje vrste, v katerih je vesoljska ladja izgledala kot božično drevo, ugrabitev Zemljanov pa kot vnebovzetje, zato ne čudi, da dirkalni konj Joey, glavni junak Grivastega vojaka, izgleda kot neke vrste Jezus Kristus, ki vzame nase vse grehe civilizacije, vso grozo, vso norost, vso kri in vse smrti. Konj vidi tisto, česar mi ne vidimo. Ali natančneje: konj vidi klavnico, da je nam ne bi bilo treba gledati! Kariero začne nekje na angleškem podeželju, kjer ga skušajo preleviti v orača, toda ko izbruhne vojna, ga vpokličejo, tako da postane vojni konj. Kar pomeni dvoje: prvič, da stalno menja lastnike, in drugič, da vidi vse fronte in vse jarke I. svetovne vojne, kajti njegov lastnik en passant postanejo vse vojske. Tu Grivasti vojak, v katerem vojaki v jarkih I. svetovne vojne doživijo svojo verzijo Auschwitza in plinskih celic in ki je videti tako, kot da ga je Spielberg snemal daljinsko, s seta Tintina in njegovih pustolovščin, potegne na ameriški vestern Winchester ’73, v katerem je lastnike stalno menjala puška, na francoski film Na srečo, Balthazar, v katerem je lastnike stalno menjal osel, in tudi na slovenski film Dobri stari pianino, v katerem je lastnike stalno menjal pianino, ki je celo govoril – Spielberg na srečo ne gre tako daleč, da bi konju pustil govoriti, toda stalno imate občutek, da se je s to idejo igral.