Zaobljuba ljubezni

proti

Zakon je zapor.

Zaobljuba ljubezni je tako za lase privlečena, da so jo morali posneti po resnični zgodbi. Vsaj tako pravijo. Predstavljajte si moškega, ki se loči – najde si mlajšo ali pa kaj takega. Nekdanja žena se obrne proti njemu, dela se, da ga ne pozna, obnašati se začne čudaško in zoprno, nenadoma začne kazati povsem drugačen karakter, med njiju pride zid. Ločitev pač.

In to je verjetno tista »resnična zgodba«, po kateri je ta film posnet. Sam film namreč to »resnico« prelevi v eskapistični, pudingasti, sparksovski kič: moški in ženska, srečno poročena, se ne ločita, ampak doživita prometno nesrečo – Leo (Channing Tatum) jo odnese le z nekaj praskami, Paige (Rachel McAdams) pa izgubi spomin. Svojega moža se ne spomni več, obnašati se začne čudaško, karakter povsem spremeni. Hja, med njiju pride zid. »Kako je lahko pozabila pet let skupnega življenja,« se sprašuje Leo, toda hej – mar ni to vprašanje ob vsaki ločitvi? In ko začne amnezična Paige begati, ali natančneje, ko hoče v svoji »zblojenosti« postati zdaj umetnica in zdaj odvetnica, ugotovite, v čem je problem – v zakonu ni mogla izpolniti svojih sanj. Zakon jo je ustavil – postati ni mogla niti umetnica niti odvetnica. Le katera ženska ne bi hotela pozabiti te »sreče«? Večna sreča, o kateri fantazira moški, je tu le metafora kletke, v katero skuša moški vrniti žensko, ki mu je pobegnila.