V deželi krvi in medu

zadržan

Deklica in smrt.

Če bi se film V deželi krvi in medu dogajal v Sierra Leoneju, potem bi ga morda tu, v »regiji«, gledali skozi oči otroka, tako pa lahko rečemo le: ne delaj vojne, če nočeš, da Hollywood o njej posname film. Gotovo poznate šalo: do peleponeške vojne je prišlo zato, da bi lahko Tukidid napisal knjigo o peleponeški vojni. Hollywood tako vidi vojne: zgodijo se le zato, da bi lahko o njih snemal filme.

Kaj se zgodi v filmu? Romeo in Julija se od Troje (vojna za ženske!) in Angleškega pacienta (ne sprašujte) odbijeta v Schindlerjev seznam: Danijel (Goran Kostić) in Ajla (Zana Marjanović), srbski policist in muslimanska slikarka, ki se pred začetkom bosanske vojne spoznata v nočnem klubu, se med vojno ponovno srečata – v srbski vojaški bazi, v kateri Srbi posiljujejo muslimanke in ki ji poveljuje Danijel, sicer sin strašnega ćaleta, mitomanskega, avtokratskega, genocidnega generala (Rade Šerdebžija). Da bi Ajlo zaščitil pred posiljevanji, jo razglasi za »svojo lastnino«, za »svojo uradno slikarko«, s čimer postane Oskar Schindler, kanaliziran skozi lagerfirerja Amona Goetha. Njuna šekspirjanska love story – polna harlekinskih pretiravanj – je kombinacija posilstva, rough sexa, transfiguracije patriarhalnega obvladovanja in ljubezni v pogojih stockholmskega sindroma. Srbi in muslimani so v Bosni do leta 1992 živeli v slogi, nas na začetku obvesti film V deželi krvi in medu, ki potem dela vse, da Srbi in muslimani ne bi živeli v slogi. Film namreč dela kljukice. A imamo Srba, ki z bazuko razstreli vozilo Rdečega križa? Imamo! A imamo Srba, ki brez razloga likvidira civilista? Imamo! A imamo Srba, ki likvidira žensko? Imamo! A imamo množično grobišče s prižganim buldožerjem? Imamo! A imamo Srba, ki ubije otroka? Imamo! A imamo Srba, ki si za ščit vzame žensko? Imamo! A imamo Srba, ki v sebi vidi le reinkarnacijo tistih Srbov, ki so pred stoletji ustavili Turke, pred desetletji pa naciste? Imamo! A imamo tudi »dobrega« Srba, da ne bo kdo rekel, da demoniziramo vse Srbe? Imamo!

Vse je tu – po spisku. Didaktično. Direktno. Brez samocenzure. To ni nasilje, v katerem bi lahko kdo užival, kakor to tudi ni film, v katerem bi lahko kdo užival. Bosanski filmi o bosanski vojni so bili ganljivi, toda Joliejeva je skušala posneti film, ki bo več kot ganljiv – ki bo pokroviteljsko ganljiv. Češ: jaz vem, kaj so prave solze! Joliejeva živi daleč stran, v Hollywoodu, z Bosno nima nič, zato lahko reče in posname, kar hoče. Ni ji treba živeti v regiji, med Srbi, ki si zdaj lažje predstavljajo, kako so se nekoč počutili Nemci, ko so gledali vse tiste holivudske in jugoslovanske vojne filme.