Attenberg

za

Med mrtvimi.

Attenberg je anarhična, disonantna, mozaična instalacija grške depresije, v kateri Grčija izgleda kot morbidni turistični kraj zunaj sezone, da ne govorim o Grkih, ki izgledajo tako, kot da so ravno sredi priprav na bojkotiranje 21. stoletja. Oče (Vangelis Mourikis), toksični ateist in modernist, ki umira, svoji hčerki Marini (Ariane Labed) dahne: »Novemu stoletju te prepuščam, ne da bi te česarkoli naučil.«

Bolnišnica, v kateri umira, je tako sterilna kot orjaška tovarna, ki je očitno tudi mrtva in zapuščena, tako da izgleda le še kot abstraktni razstavni eksponat, kot modernistični artefakt, kot sampling slepih ulic 20. stoletja. Tranzicija v »novo dobo« ni uspela: prvič, oče svoje misije ni opravil – svoje 23-letne hčerke ni pripravil na novo stoletje (pustil jo je naivno, nezrelo, neizkušeno, incestuozno, oh, in nepripravljeno na svojo smrt, na »smrt« Grčije), drugič, Marini se seks in poljubljanje tako gnusita, kot da noče odrasti (in konkurirati, se prepustiti trgu ipd.), in tretjič, njeno imitiranje živali, recimo goril, ki jih vidi v naturdokumentarcih sira Davida Attenborougha (»Attenberga«), je znak njene želje po antimodernizaciji, animalizaciji, ki je groteskni odgovor na divji, dehumanizirani, posthumanistični svet, v katerem ima 1% ostalih 99% le za svoj privatni zoo.

(Kinodvor)