Potomci

zadržan

Zadnji tango na Havajih.

Se še spomnite Paynovega Gospoda Schmidta, ki ga je igral Jack Nicholson? Se še spomnite njegove žene? Se še spomnite, kaj se ji je zgodilo? Točno, na lepem se je zgrudila – mrtva. Po malem zato, ker je bila že v letih, po malem pa zato, ker si je gospod Schmidt, ki je bil do nje hladen in distanciran, želel, da bi preprosto crknila.

Gospa Schmidt se zdaj preseli v Paynove Potomce, le da je malce mlajša, srednjih let, pa tudi povsem mrtva še ni – po hudi nesreči, ki jo je doživela med smučanjem na vodi, je obležala v komi, negibno, brezizrazno in brezčutno, ne še mrtva in ne več živa, v nekakšen posmeh svojemu možu, gospodu Kingu, ki je bil do nje hladen in distanciran – in ki ga je varala. Gospodu Kingu se o tem ni niti sanjalo. Da ga je varala, izve šele zdaj, ko je v komi. Gospoda Kinga, očeta dveh hčerk, ki ob »truplu« svoje žene kvazikanalizira jezo, bolečino, občutek krivde in grimase Marlona Branda iz Zadnjega tanga v Parizu, igra George Clooney – in v tem je problem. Le katera ženska bi varala Georgea Clooneyja? Film tu ugrizne več, kot lahko prežveči, še toliko bolj, ker potem Clooneyja prikazuje kot živahnega, uspešnega, duhovitega odvetnika, kralja Havajev, ali bolje rečeno, Clooneyja prikazuje v tako svetli luči, da potem tudi njegova slaba plat – njegova distanciranost do žene in obeh hčerk – izgleda le kot anekdota, ne pa kot razlog za varanje in zakonski Pearl Harbor (ja, Havaji so res pekel). Problem je še hujši, ko stopimo v drugi del filma, ko torej Clooney izve, da ga je žena varala, in ko krene na soočenje z njenim skrivnostnim ljubimcem – vse to je namreč antiklimaks, pa ne le zato, ker je njen lover tako voden in prazen, da sploh ni vreden premisleka (Matthew Lillard iz Krika!), ampak zato, ker film ne ve, kaj bi z vsem tem, kar je ugriznil, počel.