Železna lady

zadržan

Mamma Mia!

Margaret Thatcher (Meryl Streep) vidi mrtve. Tako kot oni fantič v Šestem čutu. Tudi ona bi lahko rekla: »I see dead people.« Presenetljivo velik del filma Železna lady se namreč pogovarja z Denisom Thatcherjem (Jim Broadbent), svojim pokojnim možem, ki se ji stalno prikazuje. Stalno jo obiskuje, še zlasti ko je sama, pa tudi v prisotnosti drugih, ki potem to predstavo – ta duet z mrtvim – le po malem zgroženo, a potrpežljivo gledajo. To je seveda signal, da se Thatcherjeve loteva demenca – da je torej stara, betežna, obnemogla, nemočna.

Toda ko gledate vse te njene duete z mrtvim, se zdi, da nam hoče film prodati dobro, staro tezo o »banalnosti Zla«, ki jo je Hannah Arendt lansirala na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Jeruzalemu spremljala sojenje nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Arendtova je tedaj v svojem Poročilu o banalnosti zla, sicer naslovljenem Eichmann v Jeruzalemu, zapisala: »Tožilec je hotel tožiti najbolj abnormalno pošast, kar jih je kdaj videl svet ... Sodniki so seveda vedeli, da bi bilo zelo udobno in tolažilno, če bi lahko verjeli, da je Eichmann res pošast ... Pri Eichmannu je problem v tem, da so mu mnogi drugi ljudje podobni, pa čeprav niso niti izprijeni niti sadistični, ampak strašno in zastrašujoče normalni.« Arendtovi ni šlo v glavo, kako lahko temu običajnemu, betežnemu, obnemoglemu človeku, ki nemočno stoji pred sodiščem, pripišemo status pošasti – kako lahko v bedni, nebogljeni kreaturi vidimo avtorja neizrekljivih, neopisnih, nezaslišanih zločinov? Zlo na koncu – na stara leta – vedno izgleda banalno. Kot baronica Margaret Thatcher, nekdanja britanska ministrska predsednica, ki izgleda kot betežna, dobrodušna, prijazna, niti malo železna starka – vsak levičar bi ji z veseljem pomagal čez cesto. Na začetku filma pride v trgovino, nakupi nekaj stvari, tudi mleko, ki se je, kot ji pove prodajalec, podražilo. Ups! Thatcherjeva je vidno presenečena, celo šokirana. Kaj takega! Si misliš, mleko se je podražilo, dahne Denisu. Toda ironično, ko je bila ministrska predsednica, je v šolah ukinila mleko, ali natančneje – mleko za šolarje ni bilo več brezplačno. Zakaj je to storila? Točno: v imenu varčevanja. V imenu zniževanja javnih izdatkov, v imenu krčenja socialne države, v imenu vitke države. Margaret Thatcher je v Britanijo vpeljala vse neoliberalne reforme, ki jih je tedaj oznanjala – in v Čilu testirala – Friedmanova »čikaška šola«: privatizacija, deregulacija trga in finančnega sektorja, fleksibilizacija delovne zakonodaje, umik države iz gospodarstva, vitka država.

Za solidarnost, socialno državo in take reči se ni menila, še huje – prezirala jih je. »Družba ne obstaja,« je rekla. Da bi pa te reforme lažje vpeljala, je potrebovala vojno, s katero je ustvarila izredne razmere, v katerih je bilo vse mogoče, ali bolje rečeno – v katerih je bilo mogoče vse, kar je bilo pred temi izrednimi razmerami nemogoče. Toda dobila ni le ene vojne, ampak tri – vojno za Falklande, vojno proti sindikatom (rudarji), ki jih je dolžila rušenja parlamentarne demokracije, in vojno proti terorju (IRA), ki ji je leta 1984 v Brightonu, na konferenci konservativne stranke, skoraj odpihnil glavo. Da bi vpeljala reforme, je potrebovala veliko zastraševanja, pa tudi svoj previsoki, piskajoči, narečni glas je pod taktirko svojih strategov očistila in spustila, tako da je bil nižji – bolj prepričljiv, bolj avtoritativen, pač glas oblasti, glas tehtne, preudarne Resnice, ki govori. Za desnico je bila junakinja, celo svetnica – za levico je bila pošast, niti malo banalna zločinka, utelešenje Zla. Ni bilo levičarja, ki je ne bi vrgel pod tovornjak. Film sicer napol impresionistično, napol kolažno – po malem tudi karnevalsko – oplazi vse te epizode in vse te postaje v njeni karieri, toda ubrati skuša srednjo pot, no, »depolitizirano« pot, onstran dobrega in zla, onstran levice in desnice, onstran svetnice in zločinke, ali natančneje: Thatcherjevo, ki so jo za Iron Lady krstili Sovjeti, vidi kot žensko med moškimi, kot žensko, ki je razbila moške politične monopole, kot žensko, ki ni hotela stati v senci moških (v kuhinji), kot žensko, ki je premagala spolno segregacijo in moški šovinizem (ko prvič pride v parlament, jo gledajo kot čudo, potem pa jo pošljejo v sobo za ženske), kot žensko, ki je premagala vse moške ter postala prva in edina predsednica britanske konservativne stranke in prva in edina britanska ministrska predsednica (prišla je pred Reaganom in odšla po Reaganu), potemtakem kot žensko, ki je bila bolj možata od moških. Vsekakor, Margaret Thatcher – hči trgovca, farmacevtka in pravnica – ni bila le bolj možata od moških, ampak je bila tudi boljši moški od moških, kar pa je bilo logično: če je hotela med njimi preživeti, če se je hotela uveljaviti, če je hotela, da jo spoštujejo, da jo poslušajo in da jo imajo za enakovredno, je morala biti bolj možata od njih – morala je hudo pretiravati. Toda za vpeljavo reform so potrebovali prav žensko, pač žensko, ki bo v svoji možatosti – v odločnosti, nepopustljivosti, hladnokrvnosti, premočrtnosti, asocialnosti, nečloveškosti – pretiravala. Reforme – prve neoliberalne reforme v zahodni Evropi – je lahko vpeljala le ženska, ki se ni menila za solze. Ne, solz ni smela pokazati. To bi jo kompromitiralo. Izgledala bi labilna, mehka, poženščena. Verjetnost, da ne bo pretiravala, je bila zero. Margaret Thatcher je tako pretiravala, da lahko na stara leta izgleda le banalno. Tudi Meryl Streep v svoji mimikriji – v svoji nadidentifikaciji s Thatcherjevo – pretirava, toda v napačnem filmu. Morala bi počakati na mjuzikl.