Lorax

za

Antikapitalistična agitka.

Lorax je orjaški globalni hit, animirani 3D spektakel, posnet po enem izmed mnogih bestsellerjev dr. Seussa (Theodor Geisel), priljubljenega pisca otroške literature (Grinch), toda na svoje veliko presenečenje boste ugotovili, da srce tega blockbusterja ni na strani kapitalizma, ali bolje rečeno – Lorax se ne strinja s kapitalizmom. Zakaj ne? Ker so efekti kapitalizma pogubni.

Že takoj na začetku, ko se preselimo v Thneedville, idilično, srečno, poskočno, mehko, utopično mestece, postane jasno, kje je problem: mesto je plastično. Povsem artificielno in lažno. In to dobesedno: vse je iz plastike. Tudi narava, trava, drevesa. Sama plastika. Baterije so priložene. Grmovje je napihljivo. Zrak pa je tako onesnažen, da ljudje kupujejo in dihajo konzerviran zrak. Pred začetkom te zgodbe – tega flashbacka pravzaprav – se pojavi oranžni, brkati možic (Danny DeVito), ki oznani: »Jaz sem Lorax. Govorim v imenu dreves. In v imenu dreves govorim zato, ker nimajo jezikov.«

Toda Lorax je le storyteller, glavni pa je Ted (Zac Efron), lokalni fant, zatreskan v Audrey (Taylor Swift), lokalno lepotico, ki si želi le eno: videti pravo, naravno drevo. In Ted – fant, ki mu ni vseeno, disident, aktivist in revolucionar, glasnik 99% – sklene, da ji bo prinesel pravo drevo, kar ga odpelje iz mesta, v divjino, v mračni, morasti, opustošeni, iztrebljeni, razvalinski, distopični svet, ki izgleda kot smetišče industrijskega kapitalizma, kot cona mrtvih. Tu se mu prikažeta Lorax, neke vrste Karl Marx, in Aloysius O’Hare (Rob Riggle), ultimativni kapitalist, pohlepni tajkun, ki ljudem prodaja konzerviran zrak. Slabši, kot je zrak, bolj prosperira. Manj, kot je dreves, večji dobiček ima. Manj, kot je narave, bolj cveti kapitalizem. Kapitalizem in narava ne moreta sobivati. Kapitalizem spreminja naravo – izkorišča jo, onesnažuje, posiljuje, zlorablja in uničuje, toda Lorax lepo pokaže, da uničevanje narave ni le stranski efekt kapitalizma, ampak cilj kapitalizma. Če hočeš naravo prodajati in tržiti in kapitalizirati, potem jo moraš najprej uničiti. Če jo hočeš proizvajati (konzervirati, plastificirati ipd.), jo moraš najprej odpraviti. Kot pravi O’Hare: »Ljudje kupijo vse, kar je v plastičnih steklenicah.« Ni kaj, Lorax, seme revolucije in drevo svobode, ki ga evforično zakoliči štikel Naj raste!, lepo ujame poanto kapitalizma: najprej vse uničiš, potem pa to, česar ni več, prodajaš v plastičnih steklenicah. Štikli v tejle animaciji niso nič posebnega, tako da si jih ne bo nihče zapomnil, kar pa je dobro – si bo lažje zapomnil sporočilo.