Titanik 3D

zelo za

Kapitalizem spi z ribami.

Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba sodobnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dvajsetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.

Titanik se vrača kot 3D metafora kapitalizma, ki je potopil svet. Kaj počne kapital? Iz vsakega produkta, pa magari fiktivnega (spomnite se le vseh tistih mističnih finančnih produktov in fiktivnega finančnega kapitala, ki so svet leta 2008 potopili v veliko finančno in gospodarsko krizo), skuša iztisniti maksimum. Produkt zavrže šele, ko ga povsem izsesa, ko ga torej povsem unovči. Do zadnjega centa. In Titanik je tak produkt. Za začetek, Titanik je bil dober kapitalistični produkt – stal je 200 milijonov dolarjev, samo v kinu pa je prinesel milijardo in 800 milijonov (in 11 Oskarjev). Devetkrat več, kot je stal. Če ne štejemo dvdjev, TV pravic in licenčnih produktov. Titanik je imel strašanski donos, toda to ni bilo dovolj – zdaj, ob stoletnici potopa zgodovinskega Titanika, so ga na velika platna spustili še enkrat, da bi unovčili 3D manijo. Unovčiti ga je treba do konca, s 3D joški Kate Winslet vred. Nikoli ni dovolj. Ko je prišel Titanik na velika platna prvič, leta 1997, je nastopil kot metafora kapitalističnega pohlepa, kot metafora kapitalistične arogance, kot metafora kapitalistične sle po večnem in rekordnem napredku, kot metafora kapitalizma, ki je hotel zgraditi »največjo« ladjo na svetu – zdaj, ko skuša unovčiti še svoj 3D »jaz«, pa nastopa le kot efekt tega pohlepa.

Kar je seveda ironično: ko je prišel Titanik na velika platna, je bilo jasno, da druge priložnosti ne bo imel – da torej ne bo nadaljevanja, sequela. Ko Titanik potopiš, je konec – ne moreš ga potopiti še enkrat, v nadaljevanju. Titanik je bil tako protisloven, kot je protisloven sam kapitalizem, ki gradi, da bi lahko uničeval, in ki uničuje, da bi lahko gradil. Temu rečejo »kreativna destrukcija«. Kaj je storil James Cameron, veste: zgradil je repliko Titanika, ki se je katastrofalno potopil leta 1912 (replika, tako rekoč v naravni velikosti, z vsemi detajli, avtentičnim dizajnom in razkošjem, je stala 57 milijonov!), potem pa je to ladjo – repliko Titanika, »največje ladje sveta« – še enkrat potopil in uničil. Uničil jo je kreativno.

Cameronov Titanik je bil res popolna metafora sodobnega kapitalizma. Titanik je bil produkcija, investicija v produkcijo (v produkt, nova delovna mesta, rast), toda po drugi strani je bil tudi mistična finančna špekulacija. Stal je 200 milijonov in vsi investitorji so se tresli: bo film pokril investicijo ali pa bo propadel in nas pokopal? Negotovost je bila tako huda, da so premiero stalno prestavljali. Projekt je temeljil izključno na špekulaciji, pričakovanjih, veri, produkcija pa je bil le v smislu, kot so »produkcije« vsi tisti finančni produkti, špekulacije in finančne sheme sodobnega finančnega kapitalizma, ki vedno obljublja, da bo dobičke, presežni kapital, pridobljen z davčnimi olajšavami in razdavčitvami kapitala, investiral v produkcijo, potem pa jih investira v jahte. Cameronov Titanik je bil taka »produkcija« – investicija v jahto, repliko »največje ladje sveta«. In ko se Titanik zlomi in ko potem tone, vam ni žal potnikov, ki – spremenjeni v digitalne piksle, ob oskarjevskem trušču in hrušču – padajo v globino, ampak ladje.

Titanik nam lepo pokaže, da si kapitalizem svoje mitologije in svoje ideologije ni izmislil danes, ampak pred stotimi leti in še prej. Ne pozabite: ko so leta 1912 splavili Titanik, »največjo ladjo sveta«, so verjeli, da je tako velika in tako rekordna, da ne bo mogla potoniti. Le nekaj ur po nesreči 14. aprila 1912 so ameriški časopisi celo poročali: Titanik trčil ob ledeno goro – vsi preživeli – Titanik že vlečejo proti pristanišču! Verjeli so pač, da je prevelik, da bi lahko propadel. Da je prevelik, da bi smel propasti – kot sodobne finančne institucije, recimo banke, za katere pravijo, da so prevelike, da bi smele propasti. Nekaj ciničnega in subverzivnega je v tem, kako Cameron pusti, da propade tisto, kar je preveliko, da bi smelo propasti, navsezadnje, proračun ledene gore, ki je leta 1912 potopila Titanik, je bil nič. Zero. A po drugi strani: Cameron ve, da kapitalizem ustvarja le to, kar lahko uniči. Vse je mogoče uničiti, pa naj si bo še tako veliko in rekordno. Kapitalizem ne ustvarja neuničljivih stvari. Ravno nasprotno: največje in rekordne stvari ustvarja zato, da bi jih lahko čim bolj dramatično in čim bolj spektakularno uničil. Uničevanje tega, kar je ustvaril kapitalizem, »kralj sveta«, je zato ultimativno estetsko doživetje.