Koča v gozdu

Prosi za svojo smrt!

Pet hormonskih najstnikov si za vikend omisli kočo, v kateri naj bi do nezavesti žurirali, noreli, pili, pohali in – če bo le mogoče – seksali. Tipično. Med njimi najdete vse običajne osumljence – mrho, športnika, šolarja, kretena in devico. Tipično. Ker grešijo, jih čaka brutalna kazen – pokol. Tipično. In seveda: kako bodo umrli, ni odvisno od njih. Tipično. Ali bolje rečeno: tipična premisa slasherjev.

Toda to je vse, kar je v Koči v gozdu tipičnega. Vse ostalo ni le atipično, ampak presenetljivo, celo unikatno in originalno. Zdi se, kot da bi skušala Joss Whedon in Drew Goddard, scenarist in režiser Koče v gozdu, sicer avtorja mnogih kultnih TV serij (Lost, Angel, Firefly, Buffy the Vampire Slayer), reči: dovolj imamo tistih »strašnih« pokolov, s katerimi se končujejo slasherji, dovolj imamo tistih maskiranih psihopatov, ki »apokaliptično« šokirajo mladež, dovolj imamo tistega uradniškega odnosa do žanra – čas je, da ne le zares šokiramo mladež, ampak da šokiramo tudi sam slasher, sam žanr. In civilizacijo Trumanovega showa, ki verjame, da narava še obstaja. Čas je, da se nehamo skrivati in da postanemo res strašni. Čas je, da mulariji, ki hoče svoj cult movie, pokažemo, kaj je to kult in kaj je to religiozni odnos do sveta, kaj je to žrtvovanje in kaj je to konec sveta, kaj je umiranje za Bogove in kaj je umiranje z Bogovi.

(štarta naslednji teden)