Imamo papeža

zadržan +

Politika nezavednega.

Papež umre. Svet plane v silovit plač. Kardinali se zaprejo – izvoliti morajo novega papeža. In kmalu ga res izvolijo – novi papež postane kardinal Melville (Michel Piccoli), ki pa je ob izvolitvi šokiran. Ni pričakoval, da bo kdaj papež. Niti to ni hotel biti. Še v sanjah ne.

Kardinali sicer oznanijo, da imajo papeža (»Habemus Papam«), toda novi papež do balkona ne pride – prej se zlomi. Ne more naprej. Odpove. Napad tesnobe? Izbruh depresije? Živčni zlom? Nenadna izguba vere v Boga? Kardinali na pomoč pokličejo psihoanalitika (Nanni Moretti), ki jih prepričuje, da ima papeževo nezavedno svojo politiko, toda bolj ko gledate, kako papež uživa v igri, v pripravljanju gledališke predstave Utva (via Čehov), bolj postaja jasno, kje je njegov problem: na vodenje sveta ni bil pripravljen. Če bi bile »volitve« papeža nekaj demokratičnega, če bi šel torej papež zavestno skozi vse politične boje, kandidacijske postopke in predvolilne kampanje, potem bi ga prav to utrdilo in pripravilo na vodenje sveta. Ko bi bil izvoljen, se ne bi zlomil. Zlomil bi se, če ne bi bil izvoljen. Več demokracije in več evolucije pomeni več Boga.

(Kinodvor)