Maščevalci

za +

Band Aid.

Ste videli superjunaški film Prvi maščevalec – Stotnik Amerika? Ste videli Iron Mana? Pa Hulka? In Thora? Če jih niste, nič hudega – to so bili le predfilmi za Maščevalce, le napovedniki superjunaške epopeje popa, stripovskega Woodstocka, ali bolje rečeno, stripovskega Band Aida.

Steve Rogers, alias Kapitan Amerika (Chris Evans), Tony Stark, alias Iron Man (Robert Downey, jr.), Bruce Banner, alias Hulk (Mark Ruffalo), Thor (Chris Hemsworth), Clint Barton, alias Hawkeye (Jeremy Renner), in Natasha Romanoff, alias Črna vdova (Scarlett Johansson), ki so neke vrste Dream Team (ali pa A-Team), se namreč ne združijo le zato, da bi slavili ljubezen in mir, ampak zato, da bi rešili svet, ki mu skuša zagospodariti antimesijanski Loki (Tom Hiddleston), Thorov mračni, sociopatski, blofeldski brat, pralec možganov in partner genocidnih alienov, opremljen s prepričanjem, da človeštvo neskončno uživa v podjarmljenosti, in magičnim »teseraktom«, fluorescentno, vsemogočno kocko, ultimativnim orožjem za množično uničevanje.

Maščevalci, ki so več kot vsota svojih predfilmov (in več kot vsota superjunaških disfunkcionalnosti), pokažejo, da lahko apokaliptično Zlo, pred katerim kleči svet, zlomi le superkombinacija kapitala (via Iron Man), osveščene znanosti (via Hulk), staromodnega patriotizma iz časov II. svetovne vojne (via Stotnik Amerika), arijskega fanatizma (via Thor), tajnih agentov (via Črna vdova) in domovinske varnosti (via S.H.I.E.L.D., ki jo vodi Samuel L. Jackson, alias Nick Fury). Ko se vsi ti superjunaki prepirajo, izgledajo kot drag-queenska verzija Plačancev – ko pičijo, pa kot futuristična verzija Sedmih samurajev. Maščevalci so samoironični, freakshowski dialog Amerike same s sabo. Lahko bi jo odnesli slabše – če bi jih režiral Michael Bay.