Prijatelja

Boogie Wonderland.

Prijatelja ste že videli. Večkrat. Pa ni rimejk. Zgodba o dveh popolnih neznancih, ki prihajata iz socialno, razredno, kulturno in rasno povsem različnih svetov, ki se spričo absurdnih okoliščin združita in ki se potem – navkljub prepadu in množici osebnih problemov – sprijateljita, je namreč skoraj tako stara kot film.

Philippe (François Cluzet), francoski aristokrat, ki po nesreči pri paraglidingu pristane na invalidskem vozičku, išče osebnega asistenta, pač nekoga, ki bo zanj skrbel – ki ga bo negoval, masiral, preoblačil, dvigoval, premikal in vozil okrog, recimo na stranišče in koncerte klasične glasbe. Prijavijo se mnogi kandidati, zelo ustrežljivi in zelo beli, toda Philippe izbere Drissa (Omar Sy), zelo neustrežljivega in zelo temnopoltega fanta iz »slabe« soseske, pravkar izpuščenega iz zapora.

Olivier Nakache in Éric Toledano, režiserja in scenarista Prijateljev, vesta, kaj počneta: v svoj film postavita skrajnosti (belca in črnca, nativca in imigranta, bogataša in outsiderja, hendikepiranca in atleta), ker za dobro melodramo potrebuješ skrajnosti, obenem pa ti ostane tudi dovolj manevrskega prostora za komedijo, navsezadnje, Philippe izbere Drissa prav zato, ker do njega ne čuti nobenega usmiljenja. Le zakaj bi se črncu, s katerim so vse življenje eksperimentirali, smilil bogataš? To je sidro, ki zgodbo drži nad vodo – sidro, iz katerega rastejo skupni interesi, Victor Hugo, Chopin, hip hop, vikanje in stara zgodba, povedana še enkrat. Včasih zadošča že to.