Pobalinka

za +

Laurino dvojno življenje.

Francoska Pobalinka stopa sicer po terenu, po katerem so stopali že mnogi filmi (Alfred Nobbs, Igra solz, Fantje ne jočejo, M. Butterfly, Moje življenje v rožnatem), toda svoje premise – Laure (Zoé Héran), desetletno deklico z nasmehom Mone Lize, ki se nekega lenobnega poletja z družino preseli v novo mesto in novo okolje, zamenjajo za fanta – ne prepusti vrtiljaku senzacij ali pa sentimentalizma, ampak jo pusti tam, kjer jo najde: v otroškem svetu, v katerem je vse vedno zelo zares.

Razlog več, da Laure, za katero vrstniki in vrstnice mislijo, da je fant (Michaël), ne sprejme le igre, ampak tudi svojo novo identiteto: ustvarjati skuša vtis, da ima mišice, stalno visi s fanti, med igranjem nogometa se sleče do pasu, za spodnje hlače si zarine plastelin, nekega vrstnika prebuta – in seveda, sprejme poljube vrstnice, Lise (Jeanne Disson), ki se vanj(o) zatreska. Spol ni točka, ampak kompleks. Pobalinka – preprosta in elegantna, diskretna in kristalno precizna – ni le film o fluidnosti spolne razlike, ampak film o tem, kako spolne vloge igramo. Spolne vloge niso nekaj naravnega, ampak nekaj fabriciranega – skonstruiranega.

(Kinodvor)