Možje v črnem III

Peace!

Možje v črnem so bili leta 1997 vendarle praznik – bili so elegantni, lucidni, frivolni, duhoviti. Odvisni od specialnih efektov in zunajzemeljskih pošasti, toda obenem od njih povsem neodvisni.

Zlahka bi funkcionirali tudi brez specialnih efektov in brez zunajzemeljskih pošasti. Ničesar ne bi izgubili. Specialni efekti in zunajzemeljske pošasti so bili prijetni bonus. Možje v črnem so bili film o reguliranju kaosa, racionaliziranju kaosa, radiranju kaosa.

Gospoda v črnem, Will Smith in Tommy Lee Jones, sta namreč ikonična – elegantna, imidža polna, v črno oblečena, za črna sončna očala skrita, s črnim humorjem prepojena – agenta tajne vladne organizacije, ki se ukvarja z absolutno in kompletno tajnimi misijami: sproti briše vse dokaze, da v vesolju obstaja življenje. Še huje, briše dokaze, da so zunajzemeljska bitja že tu, infiltrirana – med nami. In če že ravno kdo doživi bližje srečanje tretje vrste, mu možje v črnem s posebnim gadgetom na hitro in urgentno izbrišejo spomin, tako da se potem ničesar več ne spomni. Možje v črnem so bili Dosjeji X, ki se ne jemljejo resno. David Duchovny, ki je povsem brez distance (in brez smisla za humor, kaj šele za samoironijo), bi se v svetu Mož v črnem kvalificiral le med one gnusne mutantske vesoljske insekte, frike brez frisa, no, brez imidža. Ko zagledaš to vesoljsko zalego, moraš imeti res velik smisel za humor, da ne prasneš v smeh. In gospoda v črnem ga imata, navsezadnje: če nimaš distance do samega sebe, če potemtakem nisi sposoben v sebi videti le kupa gnusnih organov, žil, mesa in črevesja, potem ti ne pomaga noben imidž. Brez distance ni imidža. Ne moreš imeti imidža in Boga. Ne moreš biti oblečen v črno in obenem čakati na konec sveta. Če misliš, da imaš imidž, le zakaj bi potem verjel v sodni dan in konec sveta? In narobe, če verjameš v sodni dan, konec sveta in zunajzemeljska bitja, le zakaj bi potem sploh pazil na imidž? Nekaj tega skušajo zdaj – po vmesni slepi ulici (Možje v črnem II) – ujeti Možje v črnem III, ki so bolj reboot kot sequel, toda svežina je preveč generična, da bi nam izbrisala spomin na prve Može v črnem. Za začetek, agent J (Will Smith) in agent K (Tommy Lee Jones) se spet združita, toda njuno druženje traja le nekaj minut, kajti Smith mora potem nujno – ne sprašujte! – odpotovati v preteklost (v sixties, se razume), da bi preprečil atentat na Jonesa in spremenil prihodnost, ki zadiši po kaosu in apokalipsi. Je kaj bolj generičnega? Dalje: groteskni mutantski pošasti, ki naj bi likvidirala Jonesa, je ime Boris (Jemaine Clement). Ja, Rus – generični bad guy sodobnega Hollywooda. Nič ni bolj generičnega. Dalje: Boris zbeži iz vesoljskega zapora. Iz Osmega potnika 3? Dalje, že v milijontem filmu zadnje čase bad guy ogrozi zgodovinsko izstrelitev Apolla 11, kar le še utrdi breztežnostno generičnost Mož v črnem III. In seveda, Jones se reinkarnira – v Josha Brolina. Hočem reči: Jonesa po novem igra Brolin. Brolin je sicer kul, toda ko nadomešča Jonesa, izgleda le kot parazit. To je tudi edini trenutek, v katerem se Možje v črnem III poravnajo z originalnim konceptom – iz Jonesa skoči Brolin. Bu! Le malo manjka, pa bi iz njega skočil James Bond – Emma Thompson, alias O, itak kanalizira Bondovega M. To, da vlogo časovnega stroja igra skok z nebotičnika, pa bo gotovo v veliko tolažbo sorodnikom žrtev 11. septembra.