Prometej

Živimo tako kot sanjamo – sami.

V dvorani je bil kaos. Kot da bi jo zadel cunami. Publika je vreščala in lovila sapo, se agonično tresla in zvijala, se stiskala pod stole, si panično zakrivala oči in se umikala nazaj po dvorani. Vsi so hoteli biti čim dlje od platna. Nekateri so zbežali iz dvorane, drugi so špegali izza zavese, ki je dvorano ločevala od lobija, spet tretji so ječali: O, Jezus! Niso mogli verjeti svojim očem. Kakih 40 žensk se je zateklo na stranišče, kjer so bruhale. Ena izmed žensk je zvočnike prekrila z brisačo, da bi utišala neznosni zvok, ki se je trgal s platna. Nekomu je počila kost. Biljeter se je onezavestil. To, kar so videli, je bilo huje od tiste odžrte glave v Žrelu. Huje od tiste rotirajoče glave v Izganjalcu hudiča. In huje od tistih žaganj, sekanj in natikanj v Teksaškem pokolu z motorko.

Tako je bilo spomladi leta 1979 v Dallasu, kjer so v lokalni dvorani priredili testno projekcijo Osmega potnika, sci-fi grozljivke, na katero ni bil nihče pripravljen. Film je publiki eksplodiral v obraz. Tako realistično kot Boter – ali pa Odiseja v vesolju – ali pa Izganjalec hudiča. Testna publika ni vedela, kaj natanko bo videla – povedali so ji le naslov filma (Alien) in to, da gre za sci-fi, več pa ne. In ker je dve leti prej Ameriko – pa tudi svet – obnorela Vojna zvezd, so vsi mislili, da bodo gledali nekaj vojnozvezdnega, optimističnega, pravljičnega, stripovskega in superjunaškega, še en vesoljski vrtiljak pač, toda dobili so vesolje, »v katerem nihče ne sliši tvojih krikov«. Prišli so na veselico, dobili pa so, kot bi rekel Blaise Pascal, »nič, iz katerega prihajamo, in neskončnost, v katero se pogrezamo«. Prišli so po popkorn, dobili pa so Bit in čas, Bit in nič in Leviatana, Heideggra, Sartra in Hobbesa, skanalizirane skozi stripovski Heavy Metal, Lovecraftov Necronomicon, Blake-Boschevo apokaliptiko in Kubrickovo kliniko.

Ridley Scott, 42-letni režiser reklam, ki je do tedaj posnel le en film, napoleonska Dvobojevalca (po zgodbi Josepha Conrada), je sklenil, da bo posnel film, ki bo za sci-fi naredil to, kar je Teksaški pokol z motorko naredil za grozljivko. In to, kar je Boter naredil za gangsterski film. Gledalci so tako namesto pravljice, ki so jo pričakovali, dobili grotesko, ki je žanr tako šokirala, detabuizirala in obenem sofisticirala, da je postala mejnik – in fenomen – in kult – in citat – in filmos, ki je ljudi res ganil. Šli so na koncert Beatlesov, prišli pa na koncert Rolling Stonesov. Ali če naj parafraziram Davida Gillerja, enega izmed producentov Osmega potnika: Osmi potnik je bil za Vojno zvezd to, kar so bili za Beatlese Rolling Stones. Mame svojih otrok niso pustile na Osmega potnika, na Vojno zvezd pač – Vojna zvezd je bila za otroke, Osmi potnik je bil za odrasle. V resnici je bilo ravno obratno: Vojna zvezd je bila za odrasle, ki hočejo ponovno postati otroci – Osmi potnik pa je bil za otroke, ki potrebujejo dober iniciacijski ritual. In Osmi potnik je bil popoln iniciacijski ritual. Ni pokazal le, kaj zmore film leta 1979, ampak – kaj zmore film prihodnosti. Osmi potnik je naš oče. Spremenil je filme – in način, kako jih gledamo.

Osmega potnika so krstili za »Žrelo v vesolju«. Vsekakor. In to infarktno, parazitsko, invazivno, kameleonsko žrelo – sicer biomehanoidna kreacija švicarskega umetnika H.R. Gigerja (Necronom IV) – je bilo vagina dentata in obenem ksenomorfni penis, slepi potnik, sluzasti eksoskeletonski hermafrodit, od katerega se stalno cedi (sperma!), ki hitro raste, ki se levi kot kača in ki posiljuje vse po vrsti, moške in ženske. Strah, da te bo alien pofukal, je tu, na vesoljski ladji Nostromo, celo hujši od strahu, da te bo alien požrl. Prvi šok je, ko se osmi potnik v tisti zapuščeni vesoljski ladji, ki izgleda kot orjaška vagina, prilepi na obraz Kana (John Hurt): alien posili moškega. Drugi šok je, ko alien bušne iz Kanovega trebuha: moški rodi otroka. Oče je mati, spolna razlika je fluidna, meso je šibko. Osmi potnik, vesoljski goth, tehno-noir slasher, posnet v absolutni tajnosti (v britanskem studiu Shepperton, tam kot deset let prej Kubrickova Odiseja v vesolju), se začne s subverzijo patriarhalne seksualne politike in moške panike (posilstvo moškega, moški rodi otroka), nadaljuje s snuffovskim penisom, ki preganja osvobojeno, samostojno, neodvisno žensko, poročnico Ripley (Sigourney Weaver), in konča z abortusom: Ripley katapultira fetusoidnega aliena v hladno, globoko, mrtvo tišino vesolja. A po drugi strani: da je Osmi potnik dejansko »Freud v vesolju,« zaslutimo v trenutku, ko se kamera – kot v Noči čarovnic – priplazi pred kriokomore, v katerih spijo člani vesoljske posadke, in ko zaslišimo fragmente soundtracka, ki ga je Jerry Goldsmith napisal za Hustonovega Freuda.

Toda Osmi potnik ni bil le »Freud v vesolju,« ampak tudi »Trgovski potnik v vesolju«: v tej srhljivi praznini vesolja je Freud srečal Karla Marxa. Osmi potnik je bil, če hočete, »Poštna kočija v vesolju,« cinična verzija »divjega zahoda«, osvajanja in civiliziranja divjine. Nostromo namreč ni le zakleta hiša, ampak tudi zakleta tovarna, polna belih, hladnih, sterilnih, praznih, klavstrofobičnih hodnikov, v katerih doni industrijski hrup – orjaška tovorna ladja, last vsemogočne Korporacije, pelje iz oddaljenih vesoljskih kolonij dragoceno rudo, 20 milijonov ton mineralov. Ergo: Korporacija skuša »zaklad« (naravno bogastvo), ki ga odtuji tretjemu svetu, spraviti domov, na Zemljo. In pošastni alien, ki ga »nehote« poberejo na vmesnem planetu, je le gverilec, le freedom fighter, ki jim skuša to imperialistično krajo preprečiti: alien je pošast, ki jo prebudi kapitalistično pustošenje in ropanje tretjega sveta, vesoljska ladja Nostromo – potujoča tovarna – pa je le groteskna alegorija dereguliranega kapitalizma.

Nezemeljski signal, ki ga prestrežejo in ki mu sledijo (in ki jih pokoplje), ni torej nič drugega kot krik tretjega sveta, vseh tistih oddaljenih kolonij, periferij kapitalizma, ki jih je v svojih romanih in novelah tako genialno popisal Joseph Conrad. Razlog več, da se vesoljska ladja imenuje Nostromo – po Conradovem romanu Nostromo (1904), v katerem začne »zaklad«, rudnik srebra v tretjem svetu, vir kapitalističnega bogatenja in nasilja, »izžarevati svojo skrito moč«. Razlog več, da se rešilni shuttle Nostroma imenuje Narcissus – po Conradovem Črncu z »Narcisa« (1897), ki se dogaja na »okuženi« tovorni ladji. In razlog več, da se zgodba odvrti v skladu z repliko iz Conradovega Srca teme (1902): »Živimo tako kot sanjamo – sami.«

Conradovi romani so se dogajali na periferiji Imperija, »na skrajnem koncu sveta,« v »najtemnejših krajih sveta,« »na skrajni točki, do katere se je še dalo pluti,« v »pokrajini teme,« potemtakem tam, kjer je vedno najbolj grozljivo, kjer je izkoriščanje vedno največje in najbolj brutalno, kjer je kapitalizem vedno najbolj divji, najbolj barbarski in najbolj dereguliran (»središče pridobivanja«), kjer je privatizacija vedno najbolj pošastna, kjer vedno ždijo »klice neznanskih imperijev,« tam, kjer se vedno gnetejo kapitani, generali, pustolovci, naseljevalci, črnoborzijanci, iskalci slave in lovci za zlatom, sli silne moči kapitala, zapisanega morju – v Osmem potniku zapisanega vesolju. In ko Conrad v Srcu teme piše o »skrivnem življenju divjine, ki se nenadoma predrami« in ki »nate zre z maščevalskim pogledom,« o »nedojemljivem, nepojmljivem, ki je hkrati ogabno, odvratno,« o »privlačnosti stvari, ki se nam sprva gnusijo,« o »velikanskem koncernu, ki ima izključno pravico trgovanja po tisti reki,« o »tihotni divjini« in »dolgih predelih vodne poti, ki se raztezajo v neskončnost,« o pragozdu, ki »zre negiben kot maska na vse z videzom skrivnega vedenja, potrpežljivega pričakovanja, nedostopne tišine,« o divjini, ki se »maščuje za vdor vanjo,« o »srcu velikanske in silne teme,« ki je videti »nezemeljsko,« kot »neznan planet,« o »ljudožercih,« o »prekletstvu uročene dediščine,« ki si jo skušajo prilastiti kapitalisti, samozvani »prvi ljudje,« in o »boju s smrtjo,« ki se odvija »sredi neotipljive sivine, kjer nima človek ne tal pod nogami in kjer ni okrog njega ničesar, poteka pa brez gledalcev, brez trušča, brez časti ali slave, brez veličastne želje po zmagi, brez veličastnega strahu pred porazom, sredi bolnega ozračja mračne skepse, kjer nič kaj dosti ne verjameš, da imaš prav ti, in še toliko manj, da ima prav tvoj nasprotnik,« se zdi, kot da piše scenarij za Osmega potnika. Ali bolje rečeno, Osmi potnik – dopolnilo sočasne Apokalipse danes, posnete po Srcu teme – izgleda kot ekranizacija Srca teme, v katerem se vse tisto, kar »nima pravice obstajati v dnevni luči,« nenadoma zasveti kot »požar na ravnini,« in v katerem se v dnevniku Kurtza, velikega osvajalca afriške divjine, prikaže načečkan pripis: »Iztrebite vse divjake!« Vse aliene.

Posadka Nostroma bi lahko dahnila to, kar dahne Kurtz: »Strahota!« Terorju na Nostromu namreč sledi le teror. »Nikomur se ne posreči obvarovati se pred vsem, kar mu grozi na tem svetu,« pravi pripovedovalec Srca teme. Ni kaj, 11-milijonski Osmi potnik, orjaški hit, je leta 1979 dobro anticipiral »novi svetovni red,« srhljivo deregulacijo kapitalizma, grizlijevsko privatizacijo sveta, ki je prišla z Ronaldom Reaganom in Margaret Thatcher. In zdaj, v Prometeju, se – po mnogih levitvah in nadaljevanjih – vrača v svojo prihodnost, v distopično leto 2093, ko znanstveniki – na čelu z dr. Elizabeth Shaw (Noomi Rapace), darvinistično kreacionistko (s križem okrog vratu!) – nezemeljskih signalov ne odkrijejo v vesolju, ampak na Zemlji, na jamskih slikarijah, ki kažejo pračloveško čaščenje alienov, nezemeljskih božanstev, zunajzemeljske civilizacije. Kot se izkaže, so častili bio-templjasto zvezdno konstelacijo LV-223, grandiozno, labirintno vizualno mojstrovino, ki prikliče spomine na grško mitologijo (Prometej, ki se upre Zeusu), von Dänikenove Božje kočije (piramide, mistični reliefi, vesoljski Bogovi ipd.), Kubrickovo Odisejo v vesolju, Gigerjev horror show in viharni planetoid iz Osmega potnika in na katero vsemogočna korporacija Weyland takoj pošlje vesoljsko ladjo s sedemnajstimi člani posadke (Charlize Theron, Sean Harris, Rafe Spall, Idris Elba, Logan Marshall-Green itd., toda brez mačke), ki naj bi odkrili, kdo je ustvaril človeka, toda vprašanje ni le, kako je nastal človek, ampak tudi: zakaj je sploh nastal?

Je bilo to res nujno ali gre za pomoto? Je nastal hote ali nehote? Z razlogom ali brez razloga? In seveda: kje se začne življenje – in kje se konča? Kaj če je tisti gnusni, odvratni, ostudni – in tako privlačni – alien naravni kreator človeka? Kaj če smo se razvili iz aliena, iz te kozmične gnusobe? Kaj če smo gnusoba? Kaj če smo bušnili iz aliena – tako kot je alien v Osmem potniku bušnil iz Kana? Kaj če je alien naš oče? In kaj če so androidi naravno nadaljevanje človeka? Kaj če je alien za nas to, kar smo mi za robote, kakršen je v Prometeju David (Michael Fassbender), arijski android, ki se skuša zmodelirati po Petru O’Toolu iz Leanovega Lawrenca Arabskega? Takšen je bil tudi Ash (Ian Holm) v Osmem potniku – in takšni so bili replikanti v Scottovem Iztrebljevalcu, oni agonični kratkohlačniki, ki le mislijo, da so, in ki hočejo vedeti, koliko življenja jim je še ostalo. Tisti atletski, titanski, tantalski alien, ki ga vidite na začetku Prometeja, itak izgleda kot upgrade Roya Battyja (Rutger Hauer), replikanta iz Iztrebljevalca.

Prometej – bolj Drevo življenja kot slasher – je prequel Osmega potnika, toda ko ga gledate, se zdi, da bi bil lahko tudi prequel – oh, ali pa sequel – Iztrebljevalca. Če pa pomislite, da je že Iztrebljevalec izgledal kot prequel Osmega potnika, se zdi, kot da je hotel Ridley Scott s Prometejem le skleniti svojo sci-fi trilogijo (Osmi potnik/Iztrebljevalec/Prometej), ki je v osemdesetih letih – zaradi finančnega kraha Iztrebljevalca – ni mogel. Osmi potnik je bil B film, v katerem se je vse ujelo – Prometej je A film, v katerem se skušata ujeti Osmi potnik in Iztrebljevalec. Ni pa nujno, da se ujame vse ostalo: konspirologija skuša preveč očitno nadomeščati šoke, klavstrofobija se preveč vdaja vesoljskemu turizmu, meditacija je preveč v napoto filmu, bližnje srečanje četrte vrste ne ujame amoralnosti, grozljivosti in nasilnosti Kreacije, monumentalnost pa preveč koketira s kolosejsko, multipleksno kolosalnostjo, ki je bušnila iz Vojne zvezd in h’woodski pop zasukala na desno. Leta 1979 so gledalci namesto Vojne zvezd dobili Osmega potnika, alternativo Vojni zvezd, pač film, ki jih je pozival, naj se odločijo: ali Vojna zvezd ali Osmi potnik!? Čas je, da se odločijo: Osmi potnik! Ne moremo se obvarovati pred vsem, kar nam grozi na tem svetu.