Na varnem

Lukov evangelij.

Jason Statham zagreši to, kar v Šundu zagreši Bruce Willis: v ringu ne pade. Ni boksar, ampak eks newyorški policaj, ki postane moderni gladiator – saj veste, fighter v kletki. Ruska mafija, menedžerka tega X športa in stavnic, je rezultat zrežirala, tako da bi moral Statham, po malem tudi moderni Faust, v ringu – okej, v kletki – pasti.

Vsaj tak je bil načrt, da ne rečem pakt (s hudičem). Kar pa se ne zgodi: ne le da svojega nasprotnika po hitrem postopku zlomi, ampak ga pošlje tudi v komo. No, ruska mafija – ki ima toliko smisla za humor kot neonacisti (smisla za samoironijo pa nobenega!) –potem Stathamovo ženo pošlje na pokopališče. Se znajde Statham na begu – kot Willis? Nak, tu je twist: ruska mafija ga za kazen pusti živega! Še huje: zagrozi mu, da bo vsakogar, ki mu bo blizu (prijatelja, prijateljico, znanca, magari povsem naključnega), likvidirala. Vse, kar bo imel rad, bo uničila! Brez milosti, brez izjeme.

In res, Statham blodi po New Yorku, se izogiba stikom z ljudmi, spi v azilu za brezdomce, toda Rusi – vsevidni in vsepovsodni kot Stalin – likvidirajo celo brezdomca, ki mu je Statham namenil nekaj sočutnih besed. Statham ni le eks policaj, eks junak 11. septembra in eks fighter – zdaj je tudi eks človek. Obupan, trpeč in tragičen, bolj kralj Ojdip kot Odisej. Življenje ga je vrglo pod avtobus, izgleda pa tako, kot da je padel s tovornjaka. Toda ko hoče ravno skočiti pod metro, dobi – podobno kot Samuel L. Jackson in John Travolta v Šundu – signal, ali bolje rečeno, zgodi se čudež: na platformi zagleda 10-letno kitajsko deklico (Catherine Chan), matematično genialko s fotografskim spominom, ki beži pred rusko mafijo. Ta deklica v film Na varnem ne pade iz Šunda in drugih dobrih starih filmov noir, v katerih boksar na zahtevo podzemlja ni hotel pasti (Kirk Douglas v Šampionu, Robert Ryan v Gangsterjih okoli ringa, Gordon MacRae v Velikem udarcu ipd.), ampak iz Merkurjevega srda, v katerem je Bruce Willis reševal, ki ima v glavi tajno vladno kodo – deklica ima v glavi tajno kombinacijo sefa, do katere pa ne skušajo priti le ruski mafijci, ampak tudi kitajske triade in falanga skorumpiranih policajev, ki New York spremenijo v multikulti vojno cono. New York, v katerem še vedno odmeva geopolitika 11. septembra, je mesto, v katerem so odprte vse fronte. In Stathamu ni zaman ime Luke: to je Lukov evangelij. Mesija v boju s ciničnimi, postseptembrskimi farizeji. Manhattan je njegova Oljska gora.

To, da Statham skoči v čevlje Bruca Willisa, nekdanjega akcijskega junaka, ne preseneča: dolga linija efektnih, kinetičnih, čudovito konsistentnih akcijskih filmov, ki jih je pilotiral v zadnjih letih (od Transporterjev do Crankov, od Revolverja do Kaosa, od Bančnega ropa do Vojne, od Morilske elite do Dirke smrti, od Plačancev do Ledenega morilca), ga je prelevila v najboljšega naslednika Willisa in drugih eks akcijskih junakov, ki se zdaj že lep čas – če pomislite le na Stevena Seagala, Jean-Clauda Van Damma ali pa Dolpha Lundgrena – potikajo le še po TV filmih (direkt-za-dvd eksotiki). Ker pa je Statham, odločni, stoični, ultimativni tough-guy, že davno presegel to, kar bi pričakovali od Willisovega naslednika (in postal žanr zase), lahko mirno skoči tudi v svoje čevlje, ki imajo toliko robov, da zlahka ujamejo vse cinične grimase »novega sveta« – postane namreč Transporter, po malem pa tudi moška verzija Glorie (Gena Rowlands), ženske, ki je v filmu Gloria deklico, hčerko mafijskega računovodje, reševala pred maščevanjem mafije. Kultno Glorio je leta 1980 posnel John Cassavetes, oče ameriškega neodvisnega filma, kar seveda ni na odmet, če pomislite, da je film Na varnem, antisentimentalni perpetuum mobile urbane paranoje (mračni metro, zlizani moteli, labirintna Kitajska četrt, nagnetene avenije, enosmerne ulice, smeti, hrup ipd.), pandemoniumski Looney Tune s frenetičnim soundtrackom Marka Mothersbaugha (zelo seventies), pulp fiction, ki se odvrti v eni sami dolgi, hektični noir noči – posnel Boaz Yakin, ki je v devetdesetih – predvsem po zaslugi filma Fresh, zgodbe o 12-letnem dilerju – veljal za enega izmed Cassavetesovih naslednikov, zdaj, po vseh spremembah trga in filmske geopolitike, ko se je prisiljen vrniti k svojim koreninam (začel je kot scenarist akcijskih filmov, Lundgrenovega Punisherja in Eastwoodovega Rookieja), pa ima – podobno kot Statham – vse razloge, da bi jih najraje vse pobil.