Fant s kolesom

Mesto izgubljenih otrok.

Fant s kolesom, ki je na lanskem Cannesu dobil Grand Prix žirije, je film o fantu s kolesom. In fant, 11-letni Cyril (Thomas Doret), je obseden s tem kolesom, oklepa se ga, bori se zanj, kajti svet je poln tatov koles.

Brata Dardenne, dvakratna dobitnika Zlate palme (Rosetta, Otrok), ki znata otroke vedno soočiti s kruto, surovo, nevarno, krizno realnostjo (Obljuba, Sin, Otrok), sta dediča italijanskega neorealizma, neke vrste neoneorealista, zato sta slej ko prej morala priti tudi do fanta s kolesom in tatov koles.

Vittorio De Sica, prvak italijanskega neorealizma, je namreč leta 1948 posnel Tatove koles, film o fantu, ki z očetom išče ukradeno kolo, edini vir preživetja družine, ujete v povojni kaos, pomanjkanje in revščino. V trgovinah se ne dobi kaj dosti, toda tistega, kar se dobi, si mali ljudje – junaki te mojstrovine, sleherniki z ulice, sicer čisti naturščiki – ne morejo privoščiti. Dela ni, službe so redke. Zjutraj si eno, zvečer pa čisto nekaj drugega. Toda oče vendarle dobi službo: po Rimu naj bi lepil reklamne plakate. Problem je le v tem, da potrebuje kolo. In ker brez kolesa ni te službe, prodajo, kar imajo, in kupijo kolo, edini zanesljivi vir preživetja in ekonomije. Toda ko na steno lepi filmski plakat, s katerega štrli fatalna Rita Hayworth, mu nekdo ukrade kolo. Brez kolesa pa ni dela. Očetu tako ne preostane drugega, kot da se v družbi svojega sina odpravi na lov za tatovi koles. Brata Dardenne logiko obrneta: zdaj je oče ta, ki sinu ukrade kolo. In ga proda. In potem izgine, tako da Cyril – tudi mama je izginila, brez pojasnil in brez opravičil – pristane v domu za mladostnike. S pomočjo Samanthe (Cécile de France), frizerke, ki ga med vikendi jemlje pod svoje okrilje, najde očeta in kolo, toda oče – tip (Jérémie Renier), ki ga je kapitalizem zlomil, demoraliziral in izločil in ki hoče zdaj začeti znova, brez »hipotek« – je signal, da je ta novi kapitalizem povsem drugačen od tistega povojnega kapitalizma: ta kapitalizem zdaj je tako ekstremen, tako našopirjen, tako brezvesten in tako dereguliran, da so starši prisiljeni krasti svojim otrokom, da so torej očetje prisiljeni »žreti« svoje otroke. Kapitalizem najprej razbije in požre družine, razbite ljudi pa obenem prepriča, da so za vse svoje neuspehe krivi sami in da je povsem logično, da stalno začenjajo znova. Razlog več, da se Cyril – Truffautov Antoine Doinel v začaranem gozdu kapitalizma (v katerem ga čaka več kot 400 udarcev) – tega kolesa oklepa tako, kot da gre za življenje in smrt in kot da je to njegov edini vir preživetja, njegov edini stik z življenjem, njegova zadnja priložnost, da ujame stik z norim gibanjem sveta, trga, kapitala. Stalno je v gibanju, napeto, intenzivno in stresno, kot kak akcijski junak, kot furijasti predadolescentni stahanovec, vitek in fleksibilen, kot pitbulski perpetuum mobile, kot kinetična, hiperaktivna gibljiva slika, ki ne kaže znakov nobene utrujenosti. Ne moreš ga ugasniti. In kamera je prilepljena, tako rekoč prikovana nanj. Biti hoče z njim, ob njem, se ga držati – ne, kamera ne misli nase, na svoj adrenalinski iluzionizem (češ glejte, kaj vse zmorem, kako sem naspidirana, kako vrtoglavo se gibljem), ampak le nanj. Kamera ga komaj dohaja – komaj tekmuje z njegovim adrenalinom, z njegovo kinetičnostjo, z njegovo vrtoglavostjo, z njegovo nagonsko »državljansko« nepokorščino. Oklepa se ga tako, kot se on sam oklepa življenja – in tako, kot se delavec oklepa svojega delovnega mesta. Če se ne oklepa kolesa, se oklepa Samanthe. Če se ne oklepa Samanthe, ki ima spočetka občutek, da se je premočno oklepa (se lahko človek preveč oklepa življenja?), se oklepa Wesa (Egon Di Mateo), malega kriminalca, ki je zanj to, kar je za Oliverja Twista Fagin. Če ne biciklira, potem teče. Če se ne napreza fizično, se napreza emocionalno. In ko »umre,« se le pobere, strese z glavo in gre naprej. V kapitalizmu ponovno vstaneš večkrat kot Jezus Kristus. In vsakič, ko se pobereš, lahko rečeš, da se je zgodil čudež.

(Kinodvor)