Petletna zaroka

Ljubezen je razredno čustvo.

Petletna zaroka nima nobene zveze s tistim francoskim filmom, ampak bolj z dobro znano tendenco h’woodskih romantičnih komedij, ki si skušajo v imenu večje nepredvidljivosti in izvirnosti izmišljati čim bolj odbite in čim bolj za lase privlečene premise.

Ta se glasi: fant in punca se zaročita, toda med njiju pride življenje, ki jima ne pusti, da bi se poročila. Na srečo parčki danes na seks ne čakajo do poročne noči. Če bi, potem bi bila premisa tele romantične komedije še kar izvirna, pa četudi povsem predvidljiva.

On je Tom (Jason Segel), kuhar iz San Francisca, ona pa je Violet (Emily Blunt), psihologinja, ki jo čaka postdoktorski študij na univerzi Berkeley, ki je kakopak zraven San Francisca, toda ironija usode – okej, ironija romantične usode – hoče, da jo postdoktorski študij pričaka daleč stran, v Michiganu, ki je seveda motnja. Tom gre kakopak z njo, si najde službo v restavraciji, kar pa motnjo, napetosti, krize, frustracije in male sebičnosti le še poglobi: on je vse bolj kuhar, ona pa je vse bolj intelektualka, še toliko bolj, ker leta tečejo. On je le še bolj to, kar je bil – ona pa vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napreduje. Jasno, poroko stalno prelagata, vmes pa se po malem prepirata, po malem varata – obnašata se tako, kot da sta poročena. In vendar nista, tako da se zdi, kot da hoče film gejem sporočiti: vidite, tudi nam, heteroseksualcem, ni lahko! Tudi naša pot do oltarja je dolga, težka, mučna! Tudi pred nami stoji kup ovir! Na neki točki zaroko celo razdreta in odvihrata vsak s svojim novim partnerjem, ker pa nova partnerja izgledata le kot karikaturi partnerja, je na dlani, da njuna ločenost ne bo ravno večna. Petletna zaroka, spektakel njune nezdružljivosti, je pač romantična komedija – in romantične komedije so nagnjene k temu, da urejajo svet in da fantazijsko razrešijo in izbrišejo vsa protislovja, toda protislovje, ki ga skuša razrešiti in izbrisati Petletna zaroka, je preveč očitno: to, da kuhar in intelektualka tako obsesivno prelagata poroko, da se torej ne moreta in ne moreta poročiti, ne kaže toliko na to, da ženska ne more imeti kariere in obenem tudi družine, kar je bil lajtmotiv melodram in romantičnih komedij, ki jih je Hollywood snemal nekoč, v »zlati dobi,« ampak bolj na to, da je ljubezen razredno čustvo in da je ljubezenski odnos razredni odnos, ki kuharju in intelektualki preprečuje, da bi se ljubila brez distance in brez ovir, socialnih in psiholoških.