Nujno ubijanje

Begunec.

Sredi leta 2005 je Amnesty International v slovitem poročilu o ameriškem ravnanju z zaporniki poudaril: »Zbirni center v Guantánamu je postal gulag naše dobe.« George W. Bush je panično dahnil: »To je absurdna obtožba!« Tudi obrambni minister Donald Rumsfeld je ponorel: »To je nezaslišano!« Kakšen gulag neki! Bušijem ni bilo jasno, kako lahko kdo Guantánamo primerja s stalinističnim lagerjem!

Toda tudi zadnjemu Marsovcu je bilo do tedaj že povsem jasno, da so bušiji ustvarili pravi arhipelag gulagov, sistem zaporov in zbirnih centrov, napol tajnih in napol legalnih »črnih lukenj,« da nihče ne ve, kaj se v njih dogaja, da so zaporniki – alias »sovražni borci,« alias »ilegalni vojaki« – povsem brezpravni (brez statusa, brez odvetnika, brez obtožnice, brez kontakta z zunanjim svetom), da je potemtakem ta arhipelag nad Ženevsko konvencijo, nad mednarodnim pravom in nad konvencijami Združenih narodov, navsezadnje, New York Times je ta arhipelag že ob koncu leta 2003 imenoval »globalni internacijski sistem,« Sidney Blumenthal, nekdanji Clintonov svetovalec, pa je – prav tako že pred Amnestyjem – zapisal: »Bush je v resnici ustvaril gulag. Razteza se od zaporov v Afganistanu do Iraka, od Guantanama do tajnih zaporov CIE, ki so po celem svetu.

V Iraku je zaprtih okrog 10.000 ljudi, v Afganistanu 1.000, skoraj 700 pa v Guantanamu, toda nihče ne ve točnega števila. Pravo, ki tu velja, je prepuščeno samovoljnosti pristojnih organov. Po padcu Sovjetske zveze ni bilo takega sistema.« Slika tega bušističnega koketiranja z gulagom in gulagizacijo je bila vse bolj jasna, vse bolj plastična in vse bolj srhljiva: Guantánamo – Abu Grajb – “Camp Justice” (Diego Garcia) – Bagram – Camp Bucca – Kunduz – Mazar-i-Sharif. V resnici je bilo še huje: ob koncu leta 2005 je Washington Post razkril, da je CIA razvila tajni sistem zaporov, da se raztezajo od Guantánama do Tajske, da je z njimi prepredla tudi »nove vzhodnoevropske demokracije,« kar je bilo seveda le umetniško ime za Romunijo in Poljsko, ki sta dali na voljo tajne zapore, alias black sites (sredi EU!), v katerih so »sovražne borce« in »domnevne teroriste« zasliševali in mehčali z mučenjem. In v Nujnem ubijanju iz enega takega tajnega, črnega zapora na Poljskem zbeži Mohammed (Vincent Gallo), afganistanski gverilec, »sovražni borec,« ki ga tja – na zasliševanje, mučenje, Metallico – pripeljejo iz Afganistana, tako da iz afganistanske pustinje pade v poljsko zimo, prostrani, tuji, neznani, brezosebni sovražni teren, na katerem izgleda kot ujetnik ultimativne puščave. Če ne bi poznali konteksta, bi mislili, da je agorafobik, ki se mu je zmešalo. In ne bi ga mogli vprašati, kaj mu je – ker ne govori, ampak le beži. Nima časa, da bi kaj rekel. Mohammed – begunec, ki beži pred vsem – je metafora Afganistana, ki že vso svojo zgodovino le beži, bodisi pred Angleži, Sovjeti ali pa Američani. Njegov molk je molk dežele, ki so ji kolonialisti – kapitalistični in komunistični – stalno jemali besedo. Njegov molk je ekspresiven, celo ekspresionističen, ritualen – v Afganistanu niso iz njega ničesar izvlekli, zato si težko predstavljamo, da bi iz njega kaj izvlekli v tisti poljski »črni luknji,« pa četudi bi ga mučili z »metodo tisočih rezov.« A po drugi strani, tudi sam film, hladna, elementarna, ekonomična, minimalistična moralka, ki jo je posnel Jerzy Skolimowski, dobri stari poljski novovalovec, avtor mnogih klasik (Bariera, Štart, Deep End, Krik, Delo na črno), ga muči in trpinči (in mavža z non-stop stresi, šoki, pastmi, psi, helikopterji in šikanami – oh, in ženskami – tuje dežele), toda iz njega ne potegne ničesar. Ali bolje rečeno: Mohammed nam noče ničesar povedati. Po eni strani nam hoče reči, hej, itak si nimamo kaj povedati, po drugi strani pa se zdi, kot da hoče reči, hej, zakaj pričakujete, da bom govoril, če ste me pa spremenili – degradirali – v žival. Živali ne govorijo! Toda Mohammed, bolj Camusov Tujec kot Rambo, se zelo dobro zlije z novim okoljem, prekleto dobro, nič slabše, kot bi se z njim zlil kak Evropejec, magari Poljak ali Slovenec – v resnici se s tem okoljem zlije tako dobro, kot da je tu doma. In v nekem smislu je res – pač v smislu znane replike »Chicken are coming home to roost.«

(Kinodvor)