Vroči Mike

Telo.

V britanski komediji Do nazga ste imeli skupino brezposelnih moških, socialnih problemov, žrtev recesije, ki se prelevijo v slačifante a la Chippendales – to je edino delo, ki ga lahko dobijo. To je edini način, da preživijo.

Vroči Mike je ameriška verzija te komedije, toda ne dobesedno – bolj parafraza ali reimaginacija kot pa rimejk. Kar pomeni, da v paketu s slačifantovsko subkulturo dobite tudi vse mite o podjetnosti, vztrajnosti, fleksibilnosti, konkurenčnosti, tekmovalnosti, manifestni usodi in hiperaktivnosti, ki človeku omogočijo, da se prerodi, regenerira, osamosvoji, na novo izumi in prebije do finančne svobode.

Če se spomnite dobrih, starih vesternov, potem veste, kako so junaki odhajali v divjino (»božji vrt«), ki jim je dala drugo priložnost, pač priložnost, da se s podjetnostjo, vztrajnostjo, samozadostnostjo in neodvisnostjo odrešijo in na novo izumijo, da potemtakem najdejo svoj »pravi« jaz, imun na družbene, politične in kulturne strese. Tu, v Vročem Miku, pa imate Mika (Channing Tatum), alias »Vročega Mika« (ja, njegovo umetniško ime), ki je slačifant in top atrakcija – da ne rečem paradni konj – floridskega kluba Xquisite, popolne divjine v kulturi. Nove kadre, mlade, seksi, talentirane, uporniške vagabunde, socialne probleme, ki brezupno, brezciljno in brezperspektivno blodijo po cestah, rekrutira kar sam, ker je tudi njega na podoben mentorski način pred leti na cesti pobral Dallas (Matthew McConaughey), all-right lastnik kluba, tipični in topični hustler, ki pozna vse trike tega posla in ki hoče »Kralje Tampe« spremeniti v »Kralje Miamija«. Mike je podjeten, vztrajen, hiperaktiven – ob striptizu ima še kopico drugih služb in poslov, ki naj bi ga na koncu, po preboju iz tega start-upa, prelevili v dizajnerja pohištva. Noče obtičati v tej divjini, noče ostati le fuk-objekt ženskih fantazij in avtomat, hoče »uspeti« in »napredovati«, pa četudi opravlja navidez najlažje delo na svetu – samo sleči se mora. Kar je uspeh. Toda dialektika uspeha in neuspeha je v mitologiji ameriškega sna opoteča: Mike je resda top atrakcija kluba, ekstatični »Kralj Tampe,« vlažni, praznični, dobro koreografirani sen zdolgočasenih, potrebnih, frustriranih, neizživetih gospodinj, toda njegov uspeh je neuspeh – ko pride na banko, kjer hoče izposlovati kredit za svoje podjetje, ga ne jemljejo resno. Slačifant s kupom dolarskih bankovcev jih ne fascinira, ravno nasprotno – v njem verjetno vidijo utelešenje tistega subprime razreda, kreditno nesposobnega proletariata, ki so ga brezglavo kreditirali in ki jim potem kreditov ni mogel odplačati, tako da so banke, kreditorke neuspeha ameriškega sna, potem ustvarile nepremičninski balon, pogorele in planile v kreditni krč. Mike, ki itak izgleda kot varietejska parodija kulture slave, komodifikacije in ekonomije seksa, je otrok depresije, otrok kreditnega krča, otrok omrtvičene ekonomije, ki ugotovi, da je njegova slava »napačna« (njegova slava je slepa ulica), da kapital ni kot nepotešena, frustrirana ženska, ki ga komaj čaka, da v očeh »velikega« sveta nima nobene legitimnosti in da ga ne »cenijo« zaradi nečesa, kar je v njem, zaradi njegove »notranje« avre, ampak zaradi njegovega golega, fizičnega, preznojenega telesa, ki je vse, kar lahko zastavi na prostem trgu. Vroči Mike, Showgirls nove dobe, predelava izkušenj samega Channinga Tatuma, slačifanta, ki se je prebil v Hollywood, je moralka o neuspehu ameriškega sna.