Medtem ko si spala

Vsiljivec.

Če se tolažite, da medtem, ko spite, sanjate in da je to vse, kar se vam tedaj dogaja, potem si katalonskega psihotrilerja Medtem ko si spala, v katerem niti žrtev ne ve, da je žrtev, nikar ne poglejte. Če si ga boste, potem ne boste več zaspali. Ugotovili boste, da vas sanje ne le prebujajo v realnost, ampak vas tudi pred realnostjo ščitijo – pred realnostjo, ki je tako grozljiva, da o njej nočete ničesar vedeti.

Če ne bi bilo sanj, bi od groze umrli. Sanje so tam zato, da bi vas prepričale, da ni medtem, ko spite, nič hujšega od sanj, toda medtem, ko spite, se vam dogajajo precej hujše reči od tega, kar se vam dogaja v najhujših nočnih morah.

A po drugi strani, poglejte na svoje spanje realistično: spite osem, devet, deset ur – in vi mislite, da vas medtem vsi pustijo pri miru? Da se vam medtem nihče ne približa? Da vam medtem nihče nič ne more? Da medtem nima nihče dostopa do vas? Da ste medtem na varnem? Da se medtem nič ne zgodi? Da medtem izginejo vse obsesije, vse fantazije, vse zlobne ideje in vse mračne želje ljudi, ki vas obkrožajo? Da se medtem okrog vas ustvari nevidna, neprebojna tamponska cona? Da ste nedotakljivi? In da ostanete nedotaknjeni? Pomislite še enkrat: kot ubiti spite osem, devet, deset ur! Odkod vam potem tisto samozavestno prepričanje, da ste med spanjem ohranili svojo čast, svojo integriteto in svojo identiteto? Da vas ni medtem nihče onečastil? Da vas ni medtem nihče dezintegriral? Da vam ni nihče spremenil identitete? To, da zaklenete vrata, ne pomeni popolnoma nič! Ona (Marta Etura) spi – on pa je oskrbnik stanovanjske stavbe. Premisa, ki se je ne bi ustrašil le John Carpenter, ampak tudi oni furijasti zombiji iz šokerja Snemaj! Več ne bom rekel. Hočem reči: če bi vam začel razlagati, kaj se dogaja v filmu Medtem ko si spala, bi vam začel takoj avtomatično razkrivati skrivnosti, kar bi ogled – in napetost – pokvarilo. Že zaplet je namreč tako dober in presenetljiv, da ga je bolje zadržati zase. Jaume Balagueró, avtor te kletke suspenza in mnogih odličnih, odmevnih, kultnih šokerjev (Tema, pa Snemaj!, pa Snemaj! Snemaj!), prihaja iz španske šole groze in terorja (Paco Plaza, Guillem Morales, Juan Carlos Fresnadillo, Juan Antonio Bayona, Alejandro Amenabar, Alex de la Iglesia, Nacho Cerda), ki je v zadnjih desetih, dvajsetih letih ustvarila serijo grozljivih mojstrovin, od Sirotišnice do Julijinih oči, od Dneva zveri do Drugega imena, od Intacta do Vsiljivcev, od Zapuščene do Žalostne balade za trobento. Ne moreš spati, ne da bi se ti to potem poznalo.

(Kinodvor)