Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

Prepričevanje prepričanih.

Najprej zagledamo velemestni skyline, veduto modernega metropolisa, Buenos Airesa: nebotičnike, orjaške stavbe, masivne stanovanjske komplekse, neskončne fasade, steklena prostranstva.

Tu ljudje živijo drug zraven drugega, drug nad drugim, drug na drugem, ali bolje rečeno – tu druga ob drugi, druga nad drugo in druga na drugi živijo odtujenost, tesnoba, izolacija, osamljenost, depresija, brezosebnost, frustracija, nevroza, psihoza, shizofrenija.

Tako nekako pravita Martin (Javier Drolas) in Mariana (Pilar Lopez de Ayala), ki to, kar vidimo, vztrajno komentirata – ona je arhitektka, on je spletni dizajner. Če je osamljenost vprašanje, kaj je potem odgovor? Jasno: internet. Odgovor na eksistenčno utesnjenost, na omejenost življenjskega prostora, na brezosebnost človeškega vegetiranja je neskončni prostor interneta, ki je bolj oseben, bolj emocionalen in bolj človeški od teh boksov, v katerih živijo ljudje. Odgovor na brezosebnost je tehnologija, kar je seveda ironično – ker so ljudje priklopljeni na tehnologijo, na internet, jim iz tistih boksov sploh ni več treba. Tak je tudi Martin, ki izgleda le še kot dodatek svojim tehno igračkam, družabnim omrežjem, Youtubu, iTunesom. Tehnologija, ki ljudi spreminja v sosede, je le dopolnilo arhitekture, ki je ljudi spremenila v stanovalce, zato ne čudi, da tudi Martin izgleda kot dopolnilo Mariane, Mariana pa kot dopolnilo Martina, tako da je njuna romantična usoda – v resnici še najbolj podobna napadu panike – zapečatena. Razlika je le v tem, da bi se v h’woodski romanci srečala prej. Problem argentinskega filma Slepe stene, kvazitatijevske »simfonije velemesta«, sicer Tarettovega debija, je v tem, da se – tudi s stalnimi notranjimi monologi, grafičnimi klicaji in animacijami – preveč vsiljivo trudi, da bi nam dokazal, da živimo v virtualni dobi, obenem pa se preveč trudi, da bi nam ugajal, ali bolje rečeno, film, ki je narejen za prepričane, se trudi, da bi prepričal in zapeljal prepričane. Prepričanih pa ni treba prepričevati – niti zapeljevati. Ne potrebujejo manifesta.

(Kinodvor/Kinodvorišče)