Odiseja 2001 v Vitanju

Na južnih obronkih Pohorja, v Vitanju, se je prejšnji petek v ravnotežno lego dokončno usidrala ena izmed orbitalnih oscilacij v nizu načrtovanih. Namreč, med zelenimi griči je zrasla futuristična arhitektura KSEVT – Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij.

Odprtje središča bo 6. septembra in vse do 9. septembra se bodo zvrstile še druge stopnje »orbitalne oscilacije«. To bo čas, ki bo sprožil združevanje prvin umetnosti in znanosti, čas, ko bodo na ogled razstave sto monumentalnih vplivov Hermana Potočnika Noordunga, Elektronski vid in razstava o odnosu med kinematografijo in vesoljsko znanostjo. Seveda pa se programska pestrost in znanstveni potencial KSEVT-a ne bosta izpela pri teh treh razstavah, ambicije so veliko veliko večje.

KSEVT bo imel poleg muzejskega dela, ki bo govoril o pomenu, vlogi in vizionarstvu slovenskega raketnega inženirja Hermana Potočnika Noordunga, tudi poslanstvo, saj bo ponujal razmere, primerne za delo, doktorjem znanosti – sodelovali bodo lahko doktorji humanističnih ved in umetnosti, pa tudi vesoljske tehnologije in znanosti. Raziskovalci z različnih področij, stari od 25 do 35 let, bodo strokovni komisiji KSEVT-a lahko prijavili raziskovalne naloge, in če bodo te dovolj zanimive in enkratne, bodo ideje nekaj mesecev lahko razvijali v vitanjskem KSEVT-u. Prav zaradi tega ima stavba tudi doktorski del, prostore za raziskave mladih doktorjev z vsega sveta. Hkrati je namenjena domačinom. V okrogli dvorani, ki sprejme 300 ljudi in je osrednji prostor stavbe, bodo imeli prireditve, gostili pa bodo tudi mednarodne simpozije planetarnih razsežnosti. Tja se bo preselila lokalna knjižnica in to je razlog več, da se lahko govori o KSEVT-u kot »dnevni sobi Vitanj«. Pod okroglo dvorano so še prostori za glasbo na pihala, za pevski zbor, za aktiv kmečkih žena, za šahiste in kvartopirce itn.

Zagotovo je KSEVT ena najpomembnejših pridobitev Vitanj. Tega sta se dobro zavedala župan Slavko Vetrih in mag. Srečko Fijavž, direktor občinske uprave Vitanje, ko sta se odločila, da Draganu Živadinovu pomagata udejanjiti zamisel o KSEVT-u. Fijavž pravi: »Od dveh milijonov evrov, ki smo jih dobili po pogodbi, je 85 odstotkov evropskih sredstev, 15 odstotkov pa je dala slovenska država. Končna cena KSEVT-a je bila 2,8 milijona, tako je preostanek pokrila vitanjska občina. In ker je ta projekt za Vitanje zelo pomemben, smo presodili, da se zanj splača zadolžiti.«

Vitanjska občina je ena redkih slovenskih občin, ki doslej niso bile zadolžene. Fijavž pravi, da so dobili dobro posojilo in odplačevanje ne ogroža občinskega proračuna. In kako se je sploh zgodilo, da so z lahkoto dobili evropski denar? Živadinov pripoveduje, da sta bila odločilna Jose Manuel Barroso in Günter Verheugen, ki sta se nad projektom navdušila pred leti, ko so v Bruslju pripravili razstavo o Hermanu Potočniku Noordungu in slovenski sodobni umetnosti. Pomembna je bila tudi Noordungova knjiga Problem vožnje po vesolju – raketni motor iz leta 1929, v kateri je zastavil izhodišče za sodobno astronavtiko in kozmonavtiko. Knjigo so ponovno izdali pri KSEVT-u in Verheugna je močno prevzela.

Seveda pa KSEVT-a sploh ne bi bilo, če Dragan Živadinov, gledališki režiser in igralec, ne bi bil na začetku devetdesetih let odkril Hermana Potočnika Noordunga. Tako je leta 1995 vstopil v petdesetletni gledališki projekt Noordung, postal kandidat kozmonavt, leta 1999 je skupaj z Dunjo Zupančič realiziral Biomehaniko Noordung, prvo predstavo v breztežnostnih razmerah. Očaranje z Noordungom je bilo premočno, da bi ostalo le pri tem. Tako so gradnja KSEVT-a in programska usmeritev, pa tudi širši družbeni dejavniki povsem logično nadaljevanje začetnega navdušenja nad Noordungovo genialnostjo. Kmalu sta se Draganu in Dunji pridružila Miha Turšič in Blaž Šef, ki sta bila ključna dodatna intelektualna moč, da se je projekt KSEVT sploh lahko udejanjil.

Futuristični espri

Tisto, kar očara pri stavbi KSEVT-a, je to, da se ta sodobna arhitektura s futurističnim esprijem tako zelo dobro vklaplja v tipični slovenski podeželski kontekst. To je naravnost neverjetno glede na to, da je pri slovenskih arhitektih v navadi, da kontekst prej, kot bi ga upoštevali, večinoma zanikajo. Pri KSEVT-u je krajevni kontekst že v osnovi vpisan v koncept objekta. Temeljno izhodišče te arhitekture je tako abstraktno in hkrati znanstveno utemeljeno, da preprosto ne more biti moteč element v prostoru.

Objekt je umeščen v središče vasi, med vaške hiše, pod cerkev na griču in ob športno igrišče. Arhitekturna zasnova temelji na načrtu prve geostacionarne vesoljske postaje, tako imenovanega bivalnega kolesa v vesolju, ki ga je opisal in znanstveno opredelil Herman Potočnik. Arhitektom pa sta bila v pomoč tudi delo Arthurja C. Clarka in model vesoljske ladje v filmu Odiseja 2001 Stanleyja Kubricka. Stavbo sestavljata nizka valja, položena drug na drugega, ki imata različno »orbito« v odnosu do izhodiščnega platoja in tako z različnim naklonom simulirata gravitacijo. Prostori so jasno definirani, optimalni v svoji namembnosti, hkrati pa celotna stavba odlično opisuje Potočnikovo vesoljsko bivalno kolo.

S tem objektom je povezan še en precedens – v Arhitekturno združenje za Vitanje so se povezali štirje arhitekturni biroji, štirje konkurenti na slovensko-evropskem arhitekturnem trgu, štirje najbolj propulzivni arhitekturni studii, ki v svojem opusu že imajo odlične rezultate, in to je bil tudi razlog, da jih je Živadinov povabil k sodelovanju. To je bil zanje velik izziv, pripoveduje Aljoša Dekleva iz Dekleva Gregorič arhitekti. Po prvem delovnem srečanju se je izoblikoval način dela. Idejno so objekt snovali na podlagi diskusij in kmalu ugotovili, da mora vsak studio določiti svojega delegata v to skupino – tako je Bevk Perović arhitekte zastopal Vasa Perović, Dekleva Gregorič arhitekte Aljoša Dekleva, Ofis arhitekte Špela Videčnik in biro Sadar+Vuga Boštjan Vuga.

Na tedenskih brifingih so skicirali kar na kraju samem, včasih drug čez drugega, drug poleg drugega, interaktivno, intenzivno, miza pred njimi se je pregrevala. Štiričlanska operativna skupina je ugotavljala, kaj so bistveni parametri, kakšni so pogoji na terenu, nato so se arhitekti vrnili vsak v svoj biro, kjer so s sodelavci razvijali idejo naprej, pripravljali različne modele, izračune ... in spet na skupnem brifingu te posamezne modele in predloge preverjali in dopolnjevali. V glavnem je šlo za sintetiziranje idej pa spet za razgradnjo in analizo ter ponovno sintezo.

Rezultat je odličen, dobili smo dobro arhitekturo, ki bi Vitanju lahko zagotovila »učinek Bilbaa«.