Kraljestvo vzhajajoče lune

za +

Ko je otrok bil otrok.

Sam (Jared Gilman), zaočaljeni, rahlo asocialni, introvertirani fant zagleda fatalno punco, Suzy (Kara Hayward), maskirano v krokarja – ljubezen na prvi pogled. Začneta si dopisovati, kar počneta precej zarotniško. Mesece. Kmalu skleneta, da bosta skupaj zbežala. Fant ji da napotke: pridi tja, naredi toliko in toliko korakov – dobiva se na travniku! In se dobita. In zbežita. Amour fou. Lahko bi postala Bonnie in Clyde. Lahko bi postala serijska morilca – kot oni parček v Rojenih morilcih.

Toda ne, ostaneta to, kar sta: otroka, stara 12 let. Hodita kot otroka, govorita kot otroka, plešeta kot otroka, obnašata se kot otroka, občutljiva sta kot otroka, zapeljujeta se kot otroka in ljubita se kot otroka. In seveda – čas (šestdeseta leta prejšnjega stoletja), v katerem živita, razumeta kot otroka.

Kar pomeni, da ga razumeta bolje kot odrasli, v tem primeru burleskni prebivalci zakotnega, preprostega, idiličnega, nedolžnega novoangleškega mesteca, zasidranega na otočku New Penzance, ki takoj – po filmsko, bi rekel – sprožijo pregon, ali bolje rečeno, iskalno-reševalno akcijo, ki je videti kot karikatura search and destroy operacij, kakršne so Američani tedaj, sredi šestdesetih, prakticirali v Vietnamu, še prej – kakih 100 let prej – pa na divjem zahodu. Za njima se namreč zaprašijo vsi stebri družbene represije, tako policija (Bruce Willis) in skavti (Edward Norton, Harvey Keitel) kot starši (Bill Murray & Frances McDormand) in socialna služba (Tilda Swinton), ki kakopak ne opazijo, da so že sami po sebi dovolj velik razlog, da hočeta Sam in Suzy živeti sama in po svoje, samozadostno in ločeno od statusquojske družbe, v svoji mali – ja, obešenjaški in odbiti, a vljudni – utopiji. V tem iskanju utopije in apokaliptičnem hurikanu, ki naj bi v treh dneh zadel ta novoangleški otok, lahko sicer vidite aluzijo na sedanji čas (čas krize, prilagajanja krizi, iskanja alternativ in utopij ipd.), toda če poznate filme Wesa Andersona (Rushmore, Veličastni Tenenbaumi, Življenje pod vodo, Darjeeling ekspres), potem veste, da se mu zdi preteklost vedno bolj atraktivna in kreativna od sedanjosti, ali bolje rečeno, sedanjost je v njegovih filmih vedno nekaj mrtvega, depresivnega in katatoničnega – vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo v preteklosti, ki ima še vedno večji potencial od sedanjosti. Sedanjost je le grimasa preteklosti, le njena karikirana, komična verzija. Kraljestvo vzhajajoče lune, ki zveni kot reimaginacija Handkejeve Pesmi o otroštvu (slišane v Wendersovem Nebu nad Berlinom), je nostalgično (kot vsi Andersonovi filmi), toda pri tem ne gre za nostalgijo po tem, kar je bilo (in kar je minilo, izginilo, sprhnelo), ampak za nostalgijo po tem, kar bi lahko bilo – po neizkoriščenem potencialu tega, kar je bilo (in izginilo), po zamujenih priložnostih. Od preteklosti si ne moreš odpočiti. Kraljestvo vzhajajoče lune je zgodba o fantu in punci, ki se nočeta prilagoditi. Če hočeta odrasti in dozoreti, potem se ne smeta prilagoditi. Odrasli so se prilagodili, zato izgledajo kot otroci.

(Kinodvor)