Bournova zapuščina

Upor gensko spremenjenih organizmov.

Bournova zapuščina je Indiana Jones brez Indiane Jonesa, James Bond brez Jamesa Bonda, Sherlock Holmes brez Sherlocka Holmesa, Batman brez Batmana – no, Jason Bourne brez Jasona Bourna. Jason Bourne se pač upokoji, ali bolje rečeno – Matt Damon ga ni več hotel igrati. Tako to počnejo v telenovelah.

Ko se kak igralec svoje vloge naveliča, si izmislijo prometno ali letalsko nesrečo, v kateri izgine – ali pa jo celo preživi, toda z novim obrazom, ki zahteva drugega igralca. Tako finto bi lahko izvedli tudi v Bournovi zapuščini, toda filmske serije imajo svojo logiko, vsaj zadnje čase: ko igralec, ki filmsko serijo pilotira, odpade, običajno po treh delih (spomnite se Spider-Mana, pa Batmana ipd.), samo filmsko serijo začnejo znova. Včasih počakajo nekaj let, včasih pa to naredijo takoj. Temu rečejo kakopak reboot.

In Bournova zapuščina, ki ima z romani Roberta Ludluma toliko zveze, kot je imajo nove bondiade z romani Iana Fleminga, je reboot, v katerem Jasona Bourna zamenja Aaron Cross (Jeremy Renner), kar pa ni velika tragedija – superjunaški supervohunski supertajni superprogram (Treadstone, Blackbriar, Outcome ipd.), katerega del je bil Jason Bourne, itak ukinjajo. Tajna vladna organizacija (Edward Norton, Stacy Keach, Albert Finney, Scott Glenn, Joan Allen), ki ga je ustvarila in ki ima očitno orjaški budžet (vsi tisti monitorji, ki vidijo vsak vaš gib, niso ravno zastonj, mar ne), tako da je pravzaprav čudno, da je sploh tajna, je namreč sklenila, da ga brez milosti in brez opravičil razpusti, ukine, upokoji (ne zaradi varčevalnih ukrepov, se razume), kar pa stori tako, kot to ameriške tajne vladne organizacije počnejo že vse tja od filma Trije Kondorjevi dnevi: vse tajne superagente, ki so del tega tajnega superprograma, preprosto eliminirajo. V tem lahko prepoznate poganjek »kreativne destrukcije«, ki jo priporočajo – in glorificirajo – nekatere ekonomske ideologije (superagente imajo za »assets«), ali pa podaljšek ameriške vojaške ideologije, po kateri je treba neko mesto – recimo v Iraku ali Afganistanu, nekoč v Vietnamu – uničiti, da bi ga lahko rešili. To, da Crossa ciljajo tudi z droni, brezpilotnimi letali, s kakršnimi Američani širom sveta – in Obama je tu šampion, »učinkovitejši« od Busha – ciljajo in pobijajo »domnevne teroriste«, pove vse o tem, kako se država nacionalne varnosti na koncu vedno obrne proti svojim ljudem. Toda Aaron Cross ni človek, ki bi ga država nacionalne varnosti lahko odpihnila z dronom, vodnim topom ali pa solzivcem – ne, Cross je njen produkt. Tako kot je bil Osama bin Laden. Razlika je v tem, da lažje likvidiraš bin Ladna kot Crossa, pa ne le zato, ker živi na Aljaski, kjer so ga utrdile bitke z volkovi, ledom in ledenico (Hanna redux). Kaj so dajali bin Ladnu v hrano, ni jasno, vemo pa, s kakšnimi medikamenti so genetsko »ojunačili« Crossa (in še prej Bourna, oh, in ostale superagente), zato je povsem logično, da hkrati eliminirajo tudi medicinsko-medikamentski program, ki je tajne agente spreminjal v supermane, batmane, spidermane in druge gensko spremenjene organizme, s čimer jih je ohranjal v življenjski formi (in pri življenju), tako da Cross – agent na begu, leden, intenziven, jeklen, stoičen, fantomski in lakoničen kot Chuck Norris, hja, zdaj že sredi globalnega, frenetičnega in pandemičnega kaosa, med Manhattnom in Manilo, krepko v kalupu Jasona Bourna (in po malem Michaela Claytona) – nujno potrebuje druženje in žargonsko čebljanje z dr. Marto Shearing (Rachel Weisz), šefico enega izmed takih tajnih laboratorijev, ki je šel po poti one »knjižnice« v filmu Trije Kondorjevi dnevi. Ironično, zgodba Bournove zapuščine se, kot izvemo, dogaja sočasno z zgodbo Bournovega ultimata, sklepnega dela »prve« trilogije o Jasonu Bournu in enega izmed najboljših akcijskih filmov vseh časov, kar je seveda nerodno – Bournova zapuščina hoče, da jo primerjamo z Bournovim ultimatom, toda te primerjave ne vzdrži, česar se očitno zaveda tudi sama, saj luknje v kinetiki, tempu in napetosti kompenzira z dialogi, ki so pravi overkill, celo do te mere, da akcijski prizori – magari nehote – izgledajo le kot zvočna kulisa dialogov. Razlog več, da Bournova zapuščina izgleda bolj film scenarista kot pa film režiserja.