Kozmopolis

Daleč od ponorelega sveta.

O mogotcih, ki jih je ustoličil deregulirani, razšopirjeni finančni kapitalizem, vemo že tako rekoč vse. Recimo: da namesto v razvoj in delovna mesta vlagajo v luksuz, saj veste, v jahte in drage avtomobile. Da so zelo mobilni, fluidni, fantomski – kot finančni kapital, skladi visokega tveganja in mistični finančni produkti. Da svoj denar na veliko selijo v davčne oaze. Da so hudo arogantni, hladni in distancirani, brez trohice sočutja in smisla za socialno državo, mrhovinarski in robotsko zatopljeni v svoj ego, svoje igrače in svoj fantazijski svet. Da s svetom – oh, in realnostjo, ljudstvom – nimajo več nobenega stika, da ga niti nočejo več imeti in da raje živijo v gated communities, zaprtih, zaklenjenih, nedostopnih, zastraženih skupnostih. In da ljudje ob pogledu nanje najprej pomislijo na Stalina, ki je take, kot so oni, pospravil, še preden so sploh – magari plašno in sramežljivo – dahnili: »Naš trg bi bilo treba bolj odpreti.«

Eric Packer (Robert Pattinson), 28-letni junak Kozmopolisa, posnetega po romanu Dona DeLilla, sicer postmodernistične reimaginacije Joycovega Uliksa, je tak finančnik, enciklopedični povzetek finančnega kapitalizma. Film namreč preživi v dragi, razkošni, high-tech limuzini, med monitorji, displeji in telefoni (tudi stranišče je priloženo), virtualno, »videodromsko« pripet na globalni, globalizirani svet, v katerem krožijo finance, ki jih – arogantno, hladno in distancirano – poganja s svojo »magično« voljo do moči. In nobenega dvoma ni, da je tudi prejšnje dneve preživel v tej limuzini (to je njegov eXistenZ). Ker kontrolira finance, kontrolira svet – in če hočeš kontrolirati svet, ti limuzine sploh ni treba več zapustiti.

Če hočeš kontrolirati svet in odločati o njegovi usodi, ne potrebuješ več mogočne vojske, orožja za množično uničevanje, vojaških invazij, države nacionalne varnosti, panoptične varnostno-obveščevalne službe, razvejanega birokratskega aparata, infrastrukture, prostranega državnega ozemlja in nebotičnega proračuna, ampak zadošča že limuzina – v njej lahko posluješ, sestankuješ, špekuliraš, hazardiraš, algoritmiziraš, napoveduješ finančne vojne, miniraš kitajski yuan, razpredaš o »teorijah denarja«, bogatiš in fukaš, recimo Juliette Binoche, ki ve vse o tem, da je življenje preveč sodobno, ali pa Patricio McKenzie, ki ve vse o varnosti, heh, za razliko od šoferja (Kevin Durand), ki ve vse o nevarnostih. Limuzina, s katero brezizrazno pluje po Manhattnu, med krizami in ruševinami, med anarhisti in aktivisti, med »kačami« in pitami, Marxom in Rothkom, ki ga ne ustavijo (v resnici si hoče le ostriči lase, obisk ameriškega predsednika gor ali dol), je afirmacija njegove fantomske mobilnosti, njegova perverzna davčna oaza, njegova gated community in njegov hermetični, patološki fantazijski svet. Od zunanjega sveta – od realnosti – ga ne ločuje le vetrobransko steklo, ampak neprebojno vetrobransko steklo. Kozmopolis, distopični film o somraku finančnega kapitalizma in njegovih nevarnih metodah, ni za fane serije Somrak, navsezadnje, somračni Packer – resda ves v črnem, z emo imidžem, v nekem smislu mrtev, pripravljen za pogreb – izgleda kot brat Patricka Batemana (Christian Bale), Ameriškega psiha (2000), ki je podnevi elitni, brezhibno oblečeni, neuničljivi junak Wall Streeta, ponoči pa serijski morilec. Bateman – Reaganov kanibal, ki med akvizicijo in eksekucijo ne vidi več razlike, navdušen nad sabo – je ekstaza kapitala, patološki eksces borznega »ubijanja,« demon finančnega kapitalizma, mesija »nove poslovne kulture,« profit, ki se mu je zmešalo in ki za sabo pušča le spermo in kri. In ne le da stalno čakamo, kdaj ga bo Packer med vožnjo po Manhattnu srečal – Packer bi znal njegovo početje tudi filozofsko argumentirati. S številkami.

(Kinodvor)