Kako začiniti zakon

Seks in prosti trg.

Kako začiniti zakon je film, ki se zaveda, kaj ima – Meryl Streep in Tommyja Leeja Jonesa. In tega ne skriva. Meryl Streep in Tommy Lee Jones sta namreč praktično v vsakem kadru – skupaj ali pa ločeno. Vsi ostali so v kadru le, če sta v njem tudi Meryl Streep in Tommy Lee Jones – ali pa vsaj eden izmed njiju.

Film dela vse, da ju ne bi izgubil, in obenem tudi vse, da ju ne bi motil ali prekinjal. Ne, ne, kar nadaljujta! To logiko imajo običajno porniči. V kadru so le tisti, ki fukajo. Če ne fukaš, te ni. In porniči so zadnji, ki bi hoteli igralca pri svojem delu – pri svoji igri, heh – motiti ali prekinjati. Ne, ne, kar nadaljujta! Toda Meryl Streep in Tommy Lee Jones ne moreta tekmovati z mamipornom, ki ga ponuja roman Fifty Shades of Grey, sploh pa s tem mamipornom ne more tekmovati njuno spolno življenje. Ironija je kakopak v tem, da bi morda – zelo verjetno, no, gotovo, ja, absolutno, totalno, že kar nujno – potrebovala prav to: Fifty Shades of Grey.

Meryl Streep in Tommy Lee Jones, Kay in Arnold, sta poročena že 31 let, toda ujeta v rutino, da ne rečem monotonijo (Nebraska pač!). Spita ločeno, drug drugega le še komaj opazita, med njima ne klikne več, ali bolje rečeno, manjka jima intimnost, saj veste, tisti tip bližine, iz katere se običajno rodi otrok. Izgledata kot Bogomila in Črtomir, toda nista Bogomila in Črtomir – ali pa vsaj to nista bila vedno. Okej, Bogomila in Črtomir sta zadnjih pet let. A nikar ne mislite, da sta Bogomila in Črtomir postala zato, ker je med njiju prišla tretja oseba. Ne, o kakem švaleraju ni ne duha ne sluha. Tudi zakonca Rose nista, kar pomeni, da vojne, verbalnih izbruhov, vreščanja in obmetavanja s krožniki ni na spregled. Le kot par sta zbledela, ovenela, tako rekoč izginila. To je vse. In svoje rutinsko zakonsko življenje prenašata rutinsko, stoično, apatično. Kabel ima veliko kanalov. Toda potem Kay v knjigarni zagleda terapevtski seks-priročnik, ki ga je napisal – in začinil – dr. Feld (Steve Carell), šepetalec zakonskim parom v krizi, vodja idilične obmorske seks-klinike (Hope Springs, Maine), kamor odletita tudi Bogomila in Črtomir, ki hočeta nazaj svoj zakon (podobno kot hoče Tea Party nazaj Ameriko). Ne padeta v mamiporn (ne torej v roman Fifty Shades of Grey), ampak na terapijo, ki jima priporoča reči, kot je objemanje (za začetek) ali pa oralni seks (za konec). Motto filma – ne le dr. Felda, ampak vseh, ki padejo v kader – je, da ni nikoli prepozno. Zakon lahko vedno rešiš! Vedno ga lahko restavriraš! Status quo ante je mogoč! Kar je čudno: par, ki se je seksu spontano odpovedal, prepričuješ, naj začne spet seksati. To je približno tako, kot da bi reševanje finančne in gospodarske krize prepustil tistim, ki so samo krizo povzročili. In v tem smislu je dramedija Kako začiniti zakon povsem v rimi s časom, ko vsi rešujejo status quo ante, ko se hočejo vsi vrniti v status quo ante, ko skušajo torej vsi restavrirati status quo ante. Tako finančni trgi kot zakonski pari. Če hočeš iz krize (če hočeš svoj zakon rešiti, če hočeš status quo ante), se moraš odpreti. Nobenih regulacij, nobenih omejitev več. Trg moraš sprostiti in odpreti. Toda: mar ni prav to sporočilo romana Fifty Shades of Grey, ki zveni kot popolna začimba neoliberalne ideologije deregulacije in prostega trga, kot softcore učitelj nove šole discipliniranja in podrejanja?