Hotel Transilvanija

zadržan

Multi-kulti.

Hotel Transilvanija, 3D animacija, ima hud problem: ko se začne, se obenem že tudi konča. Problem je še toliko hujši (in antiklimaks še toliko nelagodnejši), ker se film začne bogato in intrigantno.

Grof Drakula – z glasom Adama Sandlerja – namreč ob koncu 19. stoletja sklene, da bo rodni transilvanski grad spremenil v luksuzni hotel, v katerem bodo lahko mirno in brez strahu pred ljudmi živele vse največje pošasti.

In res, tam se kmalu naseli toliko pošasti, da bi lahko z njimi napolnil 100 grozljivk, od Frankensteina do Nevidnega človeka, od Mumije do Jetija in od Zombija do Volkodlaka, toda film potem ne ve, kaj bi z njimi počel, tako da le paradirajo po lobiju, kot brezosebna, niti malo srhljiva in niti malo konsekventna dekoracija, kot kulisa najstniške romance, ki se vname med Drakulovo hčerko (Selena Gomez) in ameriškim turistom (Andy Samberg) in ki nas opozarja, da živimo v 21. stoletju, času strpnosti in multikulturalizma, in da »drugačni« in »manjšinski« nimajo več razloga za strah pred »večino«, toda ko pomislite, s kakšno križarsko vnemo ameriška krščansko-teapartijska desnica prvega temnopoltega predsednika naganja iz Bele hiše, se vam zazdi, da je Hotel Transilvanija vendarle preveč optimističen.