Časovna zanka

Revolucija žre svoje otroke.

V Časovni zanki je vse polno časovnih zank, v katerih se preteklost in prihodnost borita za dušo časa. Prihodnost je potrata časa, preteklost se stalno spreminja, sedanjost pa je le krik, ki ga nihče več ne sliši.

Časovna zanka – inteligentni, lucidni, ekspresivni sci-fi triler, ki se zaveda (svojega) Izvora – se začne v razsuti, krizni, recesijski, distopični, psihotropski prihodnosti, leta 2044, ko potovanje skozi čas še ni mogoče, toda 30 let kasneje znanosti veliki met vendarle uspe: časovni stroj postane meso, ki se dobro prime, le da ne v vsakdanjem življenju.

Oblasti ga namreč strogo prepovejo in izobčijo, posvojijo pa ga mafijske združbe, ki jim je potovanje skozi čas pisano na kožo – ko hočejo koga likvidirati, ga s časovnim strojem pošljejo nazaj, recimo v leto 2044, kjer jih pričaka looper, poklicni morilec, ki jih potem likvidira, njihova trupla pa kremira, tako da izginejo brez sledu. Popolni zločin! Joe (Joseph Gordon-Levitt), gizdalinski mladenič, je looper. Pobija ljudi, ki jih pošilja prihodnost. In to počne povsem mirno in hladno, gladko in sladko, brez slabe vesti, z birokratsko vnemo, tako rekoč industrijsko. Looper pač izpolnjuje naročila – in predobro je plačan, da jih ne bi. Problem nastopi, ko iz prihodnosti – iz leta 2074 – pošljejo prihodnjo verzijo njega samega, starejšega Joeja (Bruce Willis), ko mu torej v odstrel pošljejo njega samega, starejšega 30 let. Mlajši Joe mora likvidirati starejšega Joeja – samega sebe. Plačilo je tako mastno (v zlatu, ne le v srebru!), da naročila ne more zavrniti, pa četudi so mu s tem šteti dnevi: zdaj namreč ve, da bo živel le še 30 let. Potem ga bodo poslali nazaj, v leto 2044 – pod strel. Ergo: looper ve, da bo živel le še 30 let, toda če hoče živeti še 30 let, mora ubiti samega sebe (in zapreti časovno zanko). Razlog več, da likvidacija spodleti, tako da starejši Joe zbeži. Spet ne brez razloga – tudi sam je namreč na misiji: likvidirati hoče »Rainmakerja«, skrivnostnega, tiranskega, megalomanskega sociopata z destruktivnimi, apokaliptičnimi telekinetičnimi močmi, ki pustošijo prihodnost. Ker pa obstaja časovni stroj, lahko starejši Joe, ki je videl prihodnost, odpotuje skozi čas ter »Rainmakerja«, ki hoče likvidirati vse looperje, likvidira in ustavi, ko je še otrok. Prihodnost se ne sme zgoditi. V hipu, ko se bo zgodila, je ne bo več. »Rainmaker« jo bo uničil, razdejal, opustošil. Vprašanje, ki muči in žene Časovno zanko, je na dlani: kako bi izgledal svet, če bi otroka, ki naj bi postal »Rainmaker«, pokončali že v otroštvu? To vprašanje je kakopak le revizija dobro znanega vprašanja: kako bi izgledal svet, če bi otroka, ki je postal Hitler, pokončali že v otroštvu? Popolni svet zahteva popolni zločin. In popolni zločin ne pomeni, da likvidiraš »pravega« otroka, ampak da spremeniš prihodnost. Če hočeš spremeniti prihodnost, če hočeš rešiti skupno dobro (kot skušata to storiti obe »revolucionarni« verziji Joeja), moraš žrtvovati tudi nedolžne. In sebe. Heroizem, s katerim žrtvuješ nedolžne, ni nič manj mučeniški od heroizma, s katerim žrtvuješ sebe. Živiš lahko le tako, da umreš. Časovna zanka, ki je polna leninističnih zank in ki se ne zaveda le enega svojega Izvora, ampak vseh svojih izvorov (La jetée, Trinajst opic, Terminator, Polje sanj, Čarovnik iz oza, romani Philipa K. Dicka), je epos, v katerem izrek, da »revolucija žre svoje otroke,« dobi nov pomen. Pozabite na rimejk Popolnega spomina – Časovna zanka je reimaginacija popolnega zločina in popolnega sveta.