Oslo, 31. avgusta

Dan živih mrtvecev.

Pozabite na vse tiste filme o zombijih, ki ste jih videli. Pozabite na vse tiste mrtve, ki se vračajo. Danes – v pogojih vse bolj čistega, neoliberalnega kapitalizma – vrnitev med žive ni več mogoča.

Ko enkrat izpadeš, ne moreš več nazaj. Ko enkrat izpadeš, si mrtev – in živi nate gledajo zviška, s prezirom in skepso. Življenje je pač battlefield, nadaljevanje kapitalizma z drugimi sredstvi. Ali pa še bolje: ne pozabite na vse tiste filme o zombijih, ki ste jih videli. Mar niso prav zombiji tisti, ki jim ne pustijo, da bi se vrnili med žive – med konzumente? Hočejo konzumirati, kažejo strašno slo po izpolnjevanju nalog, ki jim jih nalaga kapitalizem – a jih ne pustijo nazaj. Ker so izpadli.

Ponovno vključevanje v obstoječi družbeni red je tako depresivno, tako avtodestruktivno in tako neznosno kot odpadanje od tega reda, kar v norveškem filmu Oslo, 31. avgusta, ki ga je posnel Joachim Trier, avtor napol kultne Reprize, izkusi tudi Anders (Anders Danielsen Lie), inteligentni, resignirani, melanholični džanki, nesojeni pisatelj, okej, zombi, ki se zadnji dan poletja vrne od mrtvih, ali bolje rečeno, po rehabilitaciji se skuša ponovno vključiti v družbo, a ga nihče noče – vsi ga zavračajo. Sestra bi se mu najraje izognila, starša, ki sta ga vzgajala v liberalnem duhu (kritičnost, demokracija, ateizem), sta se preselila na Azurno obalo, uredniku, potencialnemu delodajalcu, ki ga navduši s svojimi pitchi (»Seks v mestu skozi oči Schopenhauerja«), se zatrese glas, ko mu pove, da je bil na heroinu, njegov najboljši prijatelj, profesor književnosti, pa ga sprejme zadržano – tudi sam je po malem mrtev. Z ženo ne fukata več, komaj še govorita, v glavnem igrata PlayStation – logično, igrico Battlefield. Nekoč, pred leti, mu je rekel: »Tistim, ki se hočejo samouničiti, bi morala družba pustiti, da se samouničijo.« To je bila sicer le pozerska prerokba, ki pa se je – zdaj, v času neoliberalnega kapitalizma in presihajoče socialne države – izpolnila. Socialna država je bila nekoč mehka – zdaj je bolj trda in hladna, »vitka«, zato ne omogoča več mehkih padcev. Socialna država je mehčala in senzibilizirala tudi družbo, tako da je tiste, ki so izpadli in odpadli, lažje sprejemala nazaj – zdaj, ko je otrdela, pa je otrdela in zaledenela tudi družba, tako vrnitev med žive ni več mogoča. Z otrditvijo socialne države so otrdeli tudi ljudje, tako da prehod ni več mogoč. Mrtvi preprosto niso več konkurenčni. Nimajo več dodane vrednosti. »Star sem 34 let, ničesar nimam, ne morem pa začeti z ničle,« pravi Anders, ki izgleda kot dedič Roberta Eroice Dupee (Jack Nicholson) iz Rafelsonovih Petih lahkih komadov (ja, tudi Anders je antiintelektualistični intelektualec in pianist) in ki ga pogled na srečno mladino – študente, študentke, mlade profije, debitante – ne osrečuje, še toliko manj, ko v restavraciji lovi njihove pogovore in njihove želje (da bi na loteriji zadela milijon, da bi igrala v filmu, da bi prepotovala svet ipd.) in ko vidi, kako kapitalizem pritiska na njih in kako od njih zahteva misije, ki jih ne morejo izpolniti. Nostalgija mu ne pomaga, ali bolje rečeno – to, da je nostalgičen, ga ne reši, ampak pogubi. Anders se boji prihodnosti. Prihodnost ni za mrtve. V času zombificirane socialne države in otrdele družbe je vera v »nov začetek« in »drugo priložnost« le še iluzija, le še opij za mase.

(Kinodvor)