Prava nota

Bitka talentov.

Debelušna – vedno živahna, poskočna, odrezava – Rebel Wilson, ki je doslej zbirala filme na B (Bachelorette, Bridesmaids), igra debeluško po imenu Fat Amy. Debela Amy. Vsaj tako pravi, da ji je ime. Če jo namreč vprašajo, kako ji je ime, odvrne: »Debela Amy?« Kaj, se čudijo – sama sebi praviš Debela Amy? »Ja, da me anoreksične prasice, kot si ti, ne bi tako klicale za mojim hrbtom!«

Amy je debeluška, ki je razčistila s svojo podobo in svojo samopodobo. Dobro ve, da so sladkobni princi le prikrite žabe, dobro ve, kdaj anoreksija ne moti srca, in dobro ve, koga je treba zmleti. Debela Amy je rojena za girl-power, zato ne čudi, da se znajde v dekliški a cappella skupini Barden Bellas, v kateri se ob zapeti, rigidni, konservativni šefici (Anna Camp), ki vztraja pri preverjenih retro štiklih (a la Turn the Beat Around), dolgočasni koreografiji in uniformah, znajdejo tudi temnopolta lezbijka (Ester Dean), Azijka po imenu Lilly (Hana Mae Lee), seksbombna Stacie (Alexis Knapp) in tako dalje, saj razumete – multi kulti. Dodajte še ekipni duh – in kakopak tekmovanje.

Vprašanje je le: ali Barden Bellas, sicer študentke s kolidža Barden (fikcija), lahko zmagajo na regionalnem tekmovanju za najboljšo a cappella skupino in se prebijejo v veliki finale, na glavno tekmovanje. Deška a cappella skupina, ponos kolidža Barden, se jim le zlobno, rivalsko, triumfalno, ošabno, klikaško posmehuje (ja, fantje se obnašajo kot chicks!). Bellas pač niso konkurenčne. In zakaj ne? To ugotovite, ko na sceno stopi Beca (Anna Kendrick), sveža kri, predvidljivo utelešenje dodane vrednosti – ni le uporna, kljubovalna, zagrenjena, odljudna in jezna (s črnim lakom na nohtih, kar je v h’woodskem pudingu vedno signal radikalne drugačnosti!), ampak tudi drzna, tako da Bellas dobijo drznejšo – in tudi okoljsko vzdržnejšo – kombinacijo koreografije, kostumov in štiklov. Beca je ravno dovolj motivirana (njena starša sta se ločila!) in ravno dovolj alternativna (postati hoče didžejka!), da ve, kaj je kul, toda drznost – in alternativnost – se tu meri le z drznostjo Gleeja in datumom, ki je odtisnjen na štiklu. Predstavljajte si kvazibroadwayski mix-tape s trčenim pridihom Gleeja, youtubskih karaok in resničnostnega ekshibicionizma, pa dobite Pravo noto, ritualni mash-up, ki ne pušča nobenega dvoma, da sta multi kulti in ekipni duh brez drznosti le anoreksični lupini ameriškega sna in da je talent za klišeje brez samoironije le kič, konservativen kot »ubrano« pritegovanje starim hitom, ki bi morali ostati pod tušem.