Barely Modern: We Cruise Like Tom Does

Prvenec domačega trojca ni tako spektakularen, kot morda namiguje njegov naslov. ’Krujz’ je sicer res adrenalinski in s stilom, toda brez kičastega pompa in melodrame. Drugače od razvpitega scientologa Toma Cruisa trojec pač ne rešuje sveta. Niti ne rešuje rokenrola, pa čeprav so bili za njegove odrešitelje pred desetimi leti že oklicani bendi s sorodnimi izhodišči. Ugibanje, ali jim ga je uspelo rešiti ali le še bolj zavoziti, je prepuščeno presoji vsakega posameznika. Verjetno pa ni veliko tistih, ki se ne bi strinjali s trditvijo, da je minulo desetletje ob vsej impotentni generiki na glasbeno površje naplavilo tudi kopico odličnih rockovskih bendov.

Barely Modern je na sceno privihral prepozno, da bi mu lahko naprtili breme rešitelja. Je pa nedvomno vsaj prevetril podobo domačega rokenrola, ki ga po logiki podalpskih ustvarjalcev mainstreamovske glasbene ponudbe še vedno krojijo bendi za ob taborni ogenj, za na stadione in pijanske veselice (najraje vse v enem). V klubskem podtalju je položaj sicer boljši in odzivi na aktualne trende hitrejši, kljub temu pa so se bendi, ki se držijo strategije na zahodu priljubljenega sredinskega ali pa indie rocka, začeli pojavljati šele zadnja leta.

Barely Modern smo prvič opazili leta 2009, ko se je zasedba pridružila karavani Klubskega maratona Radia Študent. Dober vtis se je z naslednjimi koncerti še stopnjeval, potem pa so člani življenjske in glasbene izkušnje nekaj časa pridobivali v Londonu. Po vrnitvi na domače odre je hitro postalo jasno, da se je trojec izoblikoval v enega najzanimivejših domačih rockovskih bendov, to pa sedaj potrjuje tudi prvenec.

Ker smo večino od trinajstih skladb že slišali na koncertih in spletnih portalih, bodo tisti, ki so pričakovali nov material, morebiti razočarani. Je pa hkrati res, da je zasedba v treh letih pridobila tudi veliko privržencev, ki bodo skladb, zbranih v obliki albuma, nedvomno veseli.

Skozi prizmo surovega, energičnega, včasih punkovsko ostrega in vselej spevnega rokenrola se Barely Modern ne oddaljuje od smernic, ki jih je v zadnjem desetletju ukrojila ameriško-britanska sredinska rockovska struja. V najbolj skrajni kritiki je Barely Modern bend, pri katerem dobimo tako rekoč popoln odgovor na vprašanje, zakaj so The Strokes, White Stripes, Arctic Monkeys in nekateri drugi zrasli v najpopularnejše sodobne zasedbe. Ne zato, ker so padli v zametek novega trenda, pač pa zato, ker preprosto znajo pisati (in odigrati) dober rokenrol. So tako rekoč večji od trendov in na dobri poti tja je z izpiljenim, kompaktnim rockom z značajem nedvomno tudi zasedba Barely Modern.

Resen kandidat za domači album leta in hkrati lep dokaz, da lahko tudi domača scena naplavi bend, ki po privlačnosti v ničemer ne zaostaja za svetovnimi zvezdniki.