Atlas oblakov

Matrica 4.

Atlas oblakov je velik film, če velikost – ali pa veličino – merite z budžetom, dolžino, časom, ki ga pokrije dogajanje (od 19. stoletja in sužnjev do distopične, postapokaliptične prihodnosti in klonov), ambicioznostjo (trije režiserji), humanističnim kvocientom (epopeja človeštva), številom podzgodb (šest) in številom likov, ki jih igrajo isti igralci.

Če vse to odmislite, potem se film hitro zmanjša, še toliko bolj, ker po veličini – po epskosti, po monumentalnosti, po primerjavah s Kubrickovo Odisejo v vesolju – hlepi s pretežko roko, ki ne le da za domišljijo pusti bolj malo (to, kar pokaže, vedno tudi pove!), ampak samo domišljijo – kljub sci-fi metafiziki – preprosto odpihne ali pa jo prepusti nenamerno komičnim make-upom, grotesknim impersonacijam (v slogu »Jaz Tarzan, ti Jane«), nerodnim arhaizmom, napol telenovelističnim mitologijam in slabo zapečenim frazam, ob katerih le začudeno strmite, pa četudi bi morali obnemeti, saj gre vendar za opus herculeum treh kultnih auteurjev.

Dva izmed njih – nekoč brata Wachowski, zdaj brat in sestra Wachowski – sta posnela Matrico, zato ne čudi, da film na dolgo in široko dokazuje, da smo vsi ljudje Eno (Neo? One?), da ne moremo tekmovati z neskončnostjo kozmične duše (Matrico?), da naše duše – okej, duše ameriškega notarja (Jim Sturgess), angleškega skladatelja (Ben Whishaw), tabloidne reporterke (Halle Berry), londonskega založnika (Jim Broadbent), korejskega klona (Doona Bae), Toma Hanksa (ne sprašujte) itd. – živijo hkrati v različnih zgodovinskih obdobjih (odvisno od tabletke, heh), jasno, ne glede na spol, raso in vero (moški igrajo ženske, belke igrajo Azijke ipd.). Film skuša to budistično »selitev duš« poročiti z ničejanskim »večnim vračanjem enakega«, revolucijo duha pa z družbeno revolucijo, ki bo – podobno kot v Matrici – zrušila vse okove, vse tiranije, vso represijo, ves teror, vse korpokracije, vse izkoriščanje, vso primitivnost in vsa suženjstva (kloni bodo največji sužnji!), toda pri tem obtiči tako daleč od sedanjosti, da replike o pohlepu, ki da nas uničuje, in naravnem bogastvu, ki da si ga moramo deliti, zvenijo le kot čestitanje samemu sebi. Nič, pred nami je vsota delov, ki je našla svobodno voljo.