Misija Argo

Premoč iluzij.

4. novembra 1979 je pred ameriško ambasado v Teheranu odmevalo: »Allahu akbar! Marg bar Amrika!« Bog je velik! Smrt Ameriki! Osebje ameriške ambasade se ni pretirano vznemirjalo, saj je bilo tega zdaj že dobro vajeno. Protestniki, predvsem militantni študentje, so se namreč pred ograjo ameriške ambasade gnetli že mesece, vse tja od izbruha islamske revolucije, vrnitve ajatole Homeinija in padca šahovega režima.

Toda ta dan je bil vendarle drugačen – iranski študentje so nenadoma vdrli v ambasado ter jo dobesedno preplavili in zavzeli, z osebjem vred. Kriza s talci, ki je trajala 444 dni, se je končala šele po ameriških predsedniških volitvah, ko se je v Belo hišo prebil Ronald Reagan, nekdanji holivudski zvezdnik. Ali natančneje: Iranci so 52 ameriških talcev spustili 20. januarja 1981, pet minut po Reaganovi inavguraciji. Sporočilo je bilo skrajno populistično, obenem pa tudi povsem jasno in razločno: Ronald Reagan se samo pokaže, pa se Iranci razbežijo! V resnici pa naj bi, kot vemo (kar je potrdil tudi nekdanji iranski predsednik Bani-Sadr), predstavniki Reaganovega predvolilnega štaba z Iranom sklenili cinično tajno kupčijo: Iranci, ki so bili tedaj že v vojni z Irakom, naj v zameno za orožje, ki jim ga bo dostavila ameriška stran, ameriške talce zadržujejo vse do ameriških predsedniških volitev, potem pa naj jih spustijo. Če bi jih spustili prej, pred volitvami, med predvolilno kampanjo, bi bil to prevelik plus za tedanjega predsednika Jimmyja Carterja, Reaganovega protikandidata.

Toda Misija Argo, tretji film Bena Afflecka, ne popisuje tega, kako je desnica s finto – zarotniško, iluzionistično, slogu holivudskih fantazij – v Belo hišo spravila nekdanjega holivudskega zvezdnika, ampak to, kako je CIA s finto – zarotniško, iluzionistično, v slogu holivudskih fantazij – iz Irana spravila šest uslužbencev ameriške ambasade, ki so se po zavzetju ambasade skrivaj izmaknili Irancem in se zatekli v rezidenco kanadskega ambasadorja (Victor Garber), česar Iranci niso zaznali. Operacijo reševanja šesterice je prevzel agent Tony Mendez, ki ga v filmu igra Ben Affleck, specialist za eksfiltracijo in ustvarjanje lažnih identitet – črnce in azijce je znal preleviti v belce, tako da so izgledali kot holivudski filmski zvezdniki, recimo kot Victor Mature in Rex Harrison, pravi Joshuah Bearman, avtor članka (How the CIA Used a Fake Sci-Fi Flick to Rescue Americans From Tehran), po katerem so posneli Misijo Argo. Najprej je skoval načrt, po katerem bi šesterico rešil s pomočjo dvojnika šahovega trupla, toda Bela hiša je odločno rekla ne – preveč holivudsko. Hej, naj se raje prebijejo do turške meje, recimo na kolesih. Pozabite. To bi bilo preprosto premalo holivudsko, kajti odgovor na krizo je bil prav Hollywood, »najboljša slaba ideja.«

Mendez je namreč – pod vtisom filma Bitka za planet opic – sklenil, da se bo transformiral v irskega filmskega producenta, Kevina Costo Harkinsa, ki hoče v Iranu, potrebnem deviz in tujih investicij, posneti Argo, mistični holivudski sci-fi spektakel, imitacijo Vojne zvezd, zato mora tam – s svojo kanadsko ekipo – najprej poiskati primerne, atraktivne lokacije. Da bi bilo vse skupaj čim bolj verodostojno, je angažiral malega, nesojenega, sfantaziranega producenta Barryja Gellerja (igra ga Alan Arkin, le da mu je ime Lester Siegel), ki ni produciral še nobenega filma (je pa odkupil filmske pravice za Zelaznyjev sci-fi bestseler Lord of Light), in Johna Chambersa, oskarjevskega specialista za make-up efekte (Planet opic), ki ga igra John Goodman, ustanovil holivudsko filmsko hišo (Studio Six Productions), na Sunset Boulevardu najel prostore, jih prepletel s posterji, telefoni, tajnicami in tipkalnimi stroji, v filmskih poslovnih časopisih objavil oglase za novo produkcijo (slogan: »Kozmični požar«), obenem pa je šesterici ob kanadskih potnih listih, ki jih je dostavila kanadska vlada, zagotovil tudi »vloge« pri tej fantomski produkciji. Cora Lijek (Clea DuVall) je postala scenaristka »Teresa Harris«, Kathy Stafford (Kerry Bishe) scenografka, Mark Lijek (Christopher Denham) je postal koordinator transporta, Joe Stafford (Scoot McNairy) pomočnik producenta, Lee Schatz (Rory Cochrane) direktor fotografije, Bob Anders (Tate Donovan) pa režiser.

Mendez je imel prav. Ljudem naslikaš kuliso – in mislijo, da je realnost. Naslikaš jim grozdje – in že ga obirajo. Naslikaš jim zlatnike – in že se jim začnejo cediti sline. Ironija ni le v tem, da je s svojo Potemkinovo vasjo prevaral Irance, ampak v tem, da je prevaral tudi sam Hollywood, kajti fantomskemu Studiu Six – čisti fikciji – so začeli takoj pošiljati scenarije, ideje in produkcijske ponudbe. Misija Argo, kombinacija nervoznega političnega trilerja, filigranske geopolitične drame, satire ameriške zunanje politike, ki je ni brez Hollywooda (Hollywood je tajno orožje Amerike, njen fantomski stealth), in metafilma, je film o moči in premoči filma, o moči filmskih iluzij, o brezpogojni verodostojnosti, ki jo uživa film. Rečeš, da si filmar – in vsi ti verjamejo. Ko pride do filma, nihče nikogar niti ničesar ne preverja. Vsi vse takoj verjamejo. Še najbolj in najprej revolucionarji.