Hobit – Nepričakovano potovanje

za

Novi začetek.

Spet smo na znanem terenu. Spet smo v Srednjem svetu. Hja, Srednji svet spet zalije mrak.

In spet gre za vprašanje, kdo bo prej prišel do »moči«, sile Zla ali sile Dobrega, tokrat v obliki skupine palčkov, nove koalicije voljnih, ki jim je pohlepni zmaj zaplenil dom (ah, banke, hipoteke, deložacije!) in ki jih junaški Thorin (Richard Armitage), čarodejski Gandalf (Ian McKellen) in sitkomski hobit Bilbo Baggins (Martin Freeman) odpeljejo na »nepričakovano potovanje,« sicer sijajno priložnost za vsa tista ptičje-božja panoramiranja strumnega pešačenja izbrancev, samotnih vršacev, zlatih rudnikov, zmajevih performansov, Gollumove agonije, orkov, trolov in drugih digitalnih armad Zla, z nekrofilskimi volčjimi krdeli vred, karizmatičnih Spartakov in spektakularnih cliffhangerskih bitk, ki jih na rovaš napetosti prevečkrat odloči deus ex machina.

»Dom je za nami, svet pa pred nami,« pravi Gandalf, mistični surogat J.R.R Tolkiena, avtorja Hobita in Gospodarja prstanov. Živimo pač v svetu sag. No, v dobi sag. Ko se ena konča, se druga začne. Potter, Gospodar prstanov, Narnia, Somrak – in zdaj Hobit. Sage so filmski – okej, holivudski – odgovor na televizijo. Hollywood je že od nekdaj v vojni s televizijo, ali natančneje, že od trenutka, ko se je televizija pojavila in ga začela ogrožati. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je televizija doživela prvi bum, je Hollywood odgovoril s filmskimi sredstvi, s katerimi televizija ni mogla tekmovati – z wide-screenom, cinemascopom, cineramo, specialnimi efekti, 3D-jem, bibličnimi spektakli, potemtakem s filmi, ki so bili »večji od življenja«, kaj šele od TV ekrana. Zdaj, 60 let kasneje, v času, ko televizija doživlja novi bum, lahko Hollywood odgovarja le še s televizijskimi sredstvi – s sagami, ali bolje rečeno, miniserijami, ki so tipični TV format. Potter, Gospodar prstanov, Narnia, Somrak in Hobit so miniserije, pač holivudski odgovor na TV serije, ki so postale boljše in intrigantnejše – oh, pa tudi bolj filmske – od samih holivudskih filmov. Prej je televizija lovila filme. Zdaj prvič v zgodovini filmi lovijo televizijo. Hollywood očitno verjame, da ga lahko reši le to, če bo bolj televizijski od televizije – in če bo snemal fantazijske sage, ki ne izgledajo tako, kot da jih je kdo ustvaril, ampak tako, kot da so se razodele. Naloga vseh teh fantazijskih sag je, da gledalcem vračajo vero, predvsem vero v »čudežnost« in »magičnost« filma – tisto, kar je ljudi vedno vleklo v kino. Ne pozabite, film je spočetka, ob svojem rojstvu, veljal za »čudež«, za nekaj, kar predpostavlja in terja vero. Peter Jackson je bil z Gospodarjem prstanov pred svojim časom, toda zdaj, s Hobitom, lovi le še svoj rep, svojo »zapuščino«. Hobit izgleda resda precej bolje kot drugi letošnji fantazijski eposi (John Carter, Bes Titanov, Sneguljčica in lovec ipd.), toda obenem – kljub času, ki je vmes minil – tako, kot da je bil posnet hkrati s prvim Gospodarjem prstanov. Drži, digitalni efekti so se vmes izboljšali, tehnologija se je še bolj razvila, toda to le okrepi občutek, da gledate izboljšano, digitalno popravljeno verzijo Gospodarja prstanov, pri čemer imate še ta neprijetni občutek, da Jackson stalno zavlačuje, da prizore nateguje in preteguje, da po nepotrebnem pohajkuje in ovinkari, da nabira čas in da v tem – navidez nostalgično – pretirava (odtod tudi dva dolga prologa in songi!), kar je seveda le posledica povsem praktičnega dejstva, da mora zdaj tri filme – za razliko od prej, ko jih je lahko potegnil iz treh knjig – potegniti iz ene same knjige, ne več kot 300-stranske. V imenu vojne proti televiziji. V imenu vere. In v imenu trga, ki je prvi trilogiji – samo v kinu! – vrgel tri milijarde in 17 Oskarjev.