Kraljevska afera

za

Seksapil socialne države.

Predstavljajte si, da ne živite v parlamentarni demokraciji, ampak v monarhiji. Kako spremeniti kraljevo politiko? Kako doseči spremembe, ki bodo ljudstvu omogočile boljše življenjske pogoje, boljše delovne razmere, blaginjo, manj mučenja? Vsekakor, kralju lahko odsekate glavo.

Toda: kaj če to še ni mogoče? Kaj če razmere še niso dozorele za revolucijo in giljotino? Danski epos Kraljevska afera je odgovor na ta vprašanja: vse je namreč odvisno od tega, kdo je njegov svetovalec, kdo je njegov osebni zdravnik in kdo fuka njegovo ženo. Če je to ista oseba, toliko bolje.

Kraljevska afera nas odpelje v leto 1766, na še vedno gnili danski dvor, kamor pripotuje dekle z zmajskim tatujem, hočem reči, angleška princesa Karolina (Alicia Vikander), nova, seksi, svetovljanska žena danskega kralja Kristijana VII (Mikkel Boe Følsgaard). Jasno, poroka je aranžirana. Še nikoli se nista videla. Zato si lahko živo predstavljate Karolinino razočaranje, ko ugotovi, da je Kristijan povsem odbit, čudaški, bebav, infantilen, razdražljiv, nepredvidljiv, žaljiv, primitiven, naporen, neobčutljiv, klovnovski, seksualno nepismen, obseden z bujnimi oprsji in masturbiranjem. Vsake toliko časa se trapasto zareži, heh, kot Mozart v Amadeusu, toda nor je na Shakespeara, na njegove citate – razen na »Nekaj gnilega je v deželi Danski,« se razume. Med zakoncema je naglo vsega konec, toda oba – vsakega posebej – poživi Johann Struensee (Mads Mikkelsen), ki postane Kristijanov osebni zdravnik. Johann – dejansko boemski, svetovljanski disident z zarotniško agendo – je seksi, ker diši po kulturi, po knjigah, po prepovedanem, po Voltairu, Locku in Rousseauju, po razsvetljenstvu, po novih idejah. In še preden rečete »Vsak človek se rodi svoboden,« je Johann že kraljev skrivni mentor in kraljičin skrivni ljubimec, tako da Danska hitro doživi velike politične in socialne spremembe – kralj namreč pod doktorjevim vplivom prepolovi vojaški proračun, ukine mučenje in cenzuro, ustanovi sirotišnice in vpelje obvezno cepljenje za otroke, ljudstvu pa izboljša življenjske pogoje (redni odvoz smeti), medtem ko bogate davčno obremeni. Danska dobi socialno državo, toda člani kraljevega sveta, stari konservativci, predhodniki neoliberalne garde, penijo in besnijo: trošimo več, kot ustvarimo! Teženje z »zlatim fiskalnim pravilom« ni nič novega – tu je že 250 let. In ne izgleda seksi. Niti kul. Kraljevska afera jasno pokaže: socialna država je bolj seksi od zlatega fiskalnega pravila.

(Kinodvor)