Ljubezen je vse, kar potrebuješ

zadržan

Mamma mia!

Romantični filmi, bodisi komični ali tragični, so filmi o ženskah, ki hočejo začeti znova. O ženskah, ki se hočejo bolje počutiti. Saj veste, za sabo imajo tragedijo, pred sabo pa komedijo – ali vsaj srečo, okej, happy end.

Toda ko gledate te filme, zlahka ugotovite, da se je nekaj spremenilo – za žensko, ki hoče začeti znova, ni več dovolj to, da jo je prevaral mož. Ne, to je premalo. Žensko je treba bolj motivirati. Bolj mora trpeti. Ni več dovolj, da jo prevara mož, ampak mora moža zasačiti in flagranti. Ne kakopak z njeno vrstnico, ampak z mlajšo bejbo. In ne v kakem hotelu ali motelu, ampak doma, na svojem kavču.

To se zgodi Idi (Trine Dyrholm), simpatični Danki. Je zdaj dovolj trpela? Si zdaj zasluži srečo, »pravega« moškega, princa, happy end? Ne, sploh ne – ni še dovolj trpela. To, da moža (Kim Bodnia) zasači na domačem kavču z mlajšo bejbo, je le predjed. Ida ima tudi raka na dojki, tisto tipično »žensko« bolezen, kar veste po tem, da hodi na kemoterapijo. In medtem ko je na kemoterapiji, mož žge druge bejbe. Film hoče reči: to se lahko zgodi le ženski! Le ženska je lahko žrtev take količine nesočutja! Je zdaj dovolj trpela? Si zdaj zasluži nagrado, »pravega« moškega, happy end? Ne še. Astrid (Molly Blixt Egelind), njena hči, je na tem, da se poroči – in to v skrajno romantični Italiji! Ob morju! Na mediteranski rivieri! Amore! Dodajte čudovite sončne zahode, starinske vile s pogledom na morje, limonovce in overdose dobrih namenov. Kar je seveda depresivno, celo represivno: drugi so srečni, ona, Ida (zadnja, ki bi se hotela preleviti v pumo), pa je nesrečna. Zdaj je dovolj trpela, ne. Zdaj si zasluži nagrado, princa, happy end! Ne tako hitro. Na poroko – ja, v Italijo, ja, k morju, ja, v tematski park ljubezni – bo zdaj morala sama. Samska, bolna, prevarana, zapuščena! Zdaj je dovolj ponižana. Zdaj ima dovolj »ženskih« bolezni. Zdaj je dovolj trpela. Zdaj si zasluži nagrado. In res, ko pripotuje v Sorrento, ji v objem kmalu – še prej pa v avto – pade Philip, oče njenega novega zeta, ki ga igra Pierce Brosnan. Brosnan? Absolutno. Hoče reči film: ko ženska enkrat tako trpi, kot trpi Ida, potem jo lahko odreši le James Bond. Je Philip vezan, poročen? Ne, kje neki – njegova žena je kar sama umrla, preventivno, da ne bi Ido še dodatno prizadela. »Saj nisem pes,« dahne Ida. Dovolj je trpela! Sporočilo filma Ljubezen je vse, kar potrebuješ je na dlani: le ženska, ki je zelo trpela, si zasluži nagrado! In seveda, odčitate lahko še eno sporočilo: ženska je lahko le prevarana ali mrtva. Tale romantični puding, ki ga ne bi rešili niti Beatlesi (All You Need Is Love), je režirala Susanne Bier. Ko sem pogledal nazadnje, je dobila tujejezičnega Oskarja. Ko bom pogledal naslednjič, bo morda režirala holivudski rimejk svoje Ljubezni. In Philipa bo verjetno igral Daniel Craig, specialist za rimejkiranje Skandinavk.