Pijevo življenje

za +

Prežeči tiger, skriti zmaj.

Kako veste, da se bliža konec sveta? Ker so tako napovedali Maji? Inki? Šošoni? Ameriški pastorji? Ker se pola talita? Ker bogati nočejo več plačevati davkov? Ne, ampak zato, ker ljudje kupujejo živalske vrtove. Spomnite se le filma, ki že v naslovu ni puščal nobenega dvoma: Kupili smo živalski vrt. Ni kaj, živalski vrt je zelo priročen – ko se bliža sodni dan, nimaš časa, da bi po svetu lovil živali, ki jih boš vkrcal na svojo barko, Noetovo barko.

Če imaš živalski vrt, potem je vse skupaj zelo enostavno – ko zagledaš štiri jezdece Apokalipse, ti preostane le to, da živalski vrt na hitro preseliš na barko, s katero odpluješ v novi raj. In svet se lahko začne znova. Ni ti treba še enkrat čakati na evolucijo. Svetu ni treba še enkrat skozi evolucijo, saj veste, skozi vse tiste darwinistične, heretične, antibiblične umazanije, kot je recimo naravna selekcija ali pa boj za obstanek.

Pi (ki ga izmenično igrata Irrfan Khan in Suraj Sharma), alias Piscine Molitor Patel, indijski najstnik, glavni junak vizualno virtuoznega Pijevega življenja, posnetega po kultnem fantazijskem romanu Yanna Martela, je človek za te apokaliptične čase, »zadnje dneve.« Ne le da je popolni vernik, navsezadnje, prevzel je, kot pove Martelu (Rafe Spall), kronistu svojega življenja, hindujsko, krščansko in muslimansko vero (vse verjame, vsemu verjame), tako da je kriv pred stotimi Bogovi, ampak ima njegova družina v lasti tudi živalski vrt. Toda ko jih kapitalizem stisne, sklenejo, da bodo živalski vrt prodali v Kanado. In tako se vsi skupaj – Pijeva družina in živalski vrt – vkrcajo na japonsko ladjo, ki naj bi jih čez Pacifik odpeljala v Kanado. Potem pa pride sodni dan – sredi tega kozmičnega oceana jih namreč udari apokaliptični tajfun (namesto krsta). Ladja potone, vsi utonejo – razen Pija, zebre, hijene, orangutana in bengalskega tigra, ki se rešijo na čoln, novo verzijo Noetove barke. Problem je le v tem, da Biblija ni predvidela, da je tudi sodni dan le del evolucije, le moment naravne selekcije in boja za obstanek: hijena ubije zebro in orangutana, tiger, imenovan Richard Parker, pa požre hijeno. Na Pijevi barki tako ostaneta le Pi (skriti zmaj, heh) in prežeči tiger (človek in Bog?), ki pa imata potem dovolj časa (227 dni), da se izmojstrita v osnovah preživetja – v »pridelovanju« hrane, komuniciranju in ekvidistanciranju, pač rečeh, ki jih morata osvojiti, da drug drugega ne bi požrla. In to, ta novi raj, je čudež – čudež evolucije. Ljudi in tigrov ne jemo! Ljudje in tigri niso hrana! Ljudje in tigri niso na trgu! Noetova barka – okej, Pijeva barka – je trg, ki funkcionira. Trg, ki lahko zaupa svoji nevidni roki. Fantazijska verzija trga. Zato Pi niti ne skriva, da je to, kar vidimo, le fantazijska, figurativna verzija tega, kar se je zgodilo na tisti barki, in da je dobesedna verzija tega, kar se je zgodilo (resnica), kot namiguje, »slabša zgodba,« ki pa je obenem tudi svarilo pred grozljivostjo tega, o čemer Biblija in druge svete knjige pripovedujejo le figurativno, fantazijsko, in hvalnica pripovedovanju zgodb, ki nam preprečujejo, da bi drug drugega požrli. Beseda je hijena. Metafora je tiger. Metafora požre besedo. To nas rešuje.