Jean Teulé: Trgovinica za samomore

+ + + +

Črni humor o smrti.

Pred leti bi bila ta knjižica prepovedana, kaj šele, da bi jo prevajali v druge jezike. Avtor je bil najprej stripar, potem pa je igrivost duha prenesel v literaturo. V trgovini, kjer prodajajo artikle za samomorilce, šef poduči prodajalko: »Strankam, ki odidejo od nas, ne rečemo nasvidenje, ampak zbogom, ker se ne bodo nikoli več vrnile.«

Pisatelj združuje pot v smrt s cinično skrbjo za kupčevo počutje, saj njegov trgovec skrbno doda v prašek s cianidom še nekaj listov mete, da osvežijo okus. Drugod strogo spoštuje zakone, stranki proda samo en naboj; ob zahtevi po večjem številu bi prodajalec zagrmel: saj nismo tu zato, da bi opremljali morilce. Strip in risanka nimata težav s smrtjo, predstavita jo kot gag, romanopisec pa prinaša številne primere, v katerih se zadnja pot sfiži.

Denimo kupci, ki si kupijo črne vdove in strupene kače, a so često tako osamljeni, da se navežejo na strupenjače, te pa jim ljubezen vračajo tako, da jih ne pičijo. Samoumevno bo seveda, da trgovinica ne sprejema čekov, kaj šele, da bi ponujala plačilo na obroke. Avtor niza stripovske domislice: zastrupljena jabolka, rojstnodnevna torta v obliki krste, različne dimenzije konopljene vrvi, kupec, ki osebje prijazno povabi na svoj pogreb, betonski zidak z obročem, zraven pa gratis veriga, ki si jo nadenete na gleženj, preden skočite z mostu v reko, brezplačna vrečka s selotejpom za nesrečneža, ki je brez prebite pare in se v zahvalo za človečnost trgovca pokonča na klopci prek ceste, kjer obsedi kot reklama za ime trgovinice … Ker so ideje močnejše od junakov, si pisatelj skozi celo knjižico beli glavo, kako naj roman konča, kam naj postavi preobrat. Dokler piše stripovsko, je v žanru suveren, ko pa kot pisatelj postavi dogajanje v strukturo, mu roman zvodeni. Pravzaprav zmaga teme, ki je preveč morbidna, da bi lahko preživela v lahkotnosti črnega humorja.