To so 40

zadržan +

Človeška komedija.

To so 40 je komedija. Ker pa je to komedijo posnel Judd Apatow (40-letni devičnik, Napumpana, Komiki itd.), se začne z divjim seksom, ki je, kot vedno, vir komedije. Seks je komedija.

Pod tušem se namreč hropeče žgeta Pete (Paul Rudd) in Debbie (Leslie Mann), sicer zakonca, ki nista le na tem, da jima pride, ampak tudi na tem, da dopolnita 40 let. Toda tik preden jima pride, Debbie ugotovi, da je Pete pred seksom – »rojstnodnevnim darilom« – vzel viagro, kar jo zgrozi in šokira: »Ne potrebujem turbo penisa! Nočem moža, ki potrebuje viagro! Mlada sva, ne potrebujeva viagre!« Pete in Debbie v resnici na »katastrofo«, na to, da bosta padla v štirideseta, nista pripravljena.

Ne le da potrebujeta »še nekaj let,« kot pravi Debbie, ampak se začneta hitro tolažiti s tem, da je za človeka najbolj srečno obdobje prav čas med štiridesetim in šestdesetim letom – in hej, če si srečen, potem dočakaš 90 let, toda spet le pod pogojem, da se ne živciraš, da redno hodiš na terapije, da tečeš in kolesariš, da ješ zdravo hrano, da ne kadiš, da ne piješ in podobno. Pete in Debbie sta 40-letnika, ki sta na tem, da dopolnita 90 let. Letu 2012 težko sledita, kar veste tudi po tem, da tega, da sta tik pred bankrotom, ne pripisujeta gospodarsko-finančni krizi, ampak svoji krizi srednjih let – svojemu »nezrelemu« soočanju z življenjsko prelomnico (40). Komedija ni le seks, ampak tudi staranje in narcistično pomlajevanje in človeška bližina. Da bi si ostala blizu, da bi torej ohranila željo po seksu (»strast«), morata drug drugemu nenehno dokazovati, da sta mlajša, kot sta, obenem pa jima prav ta pretirana, preveč intimna bližina, zaradi katere Pete mirno prdi v postelji in razkazuje svoj oboleli anus (saj se poznava!), željo po seksu ubija. Zakona ne ogroža tretja oseba (prešuštvo, ljubimec, ljubica), ampak prehuda intimnost zakoncev.