Ljubezen

zadržan

Funny game.

Če ne bi vedeli, kdo je Michael Haneke, pa bi vam zdajle pokazal njegove prejšnje filme, recimo Sedmi kontinent, Bennyjev video, Funny Games, Učiteljico klavirja, Skrito in Beli trak, bi rekli: uf, kakšen nihilist!

Ko pa boste gledali njegovo Ljubezen, ki mu je v Cannesu prineslo še drugo Zlato palmo, boste rekli: oh, kakšen humanist! Je nihilizem le aspekt humanizma – ali pa je humanizem le aspekt nihilizma? Vprašanje lahko zastavite tudi drugače: je lahko film, ki kaže konec življenja, humanističen?

Je lahko humanističen film, ki kaže, kakšno je življenje na koncu, čisto na koncu, v najbolj umazani fazi, ko je človek – tako kot 85-letna Ana (Emmanuelle Riva), nekdanja učiteljica klavirja – že ves obnemogel, negiben in mizeren, obstreljen z infarkti, grozljivo razpadajoč in degradiran, in ko je odvisen le še od spominov, topline, ljubezni in vztrajnosti bližnjih, recimo – kot Ana – od svojega moža, Georgesa (Jean-Louis Trintignant), prav tako nekdanjega muzikusa, ki lahko le – agonično, z grozo in bolečino v očeh, kot žrtev grozljivke – nemočno gleda, kako Ana v njunem kultiviranem pariškem hospice-stanovanju izginja, presiha, razpada in trohni. Toda ko Georges gleda to grozo, to torturo, ta teror, ta prah, v katerega se spreminja Ana, imate občutek, da Haneke pravo žrtev te grozljivke vidi v Georgesu, ne pa v Ani, potemtakem v moškem, ne pa v ženski. Haneke Anino umiranje estetizira, kot da bi hotel reči: umiranje je estetsko doživetje, toda pod pogojem, da umira ženska! Če bi bil humanist, potem bi moral pustiti, da umira moški in da je ženska ta, ki potem odloča o tem, kaj bo počela z njim. Haneke v sebi ni odkril humanista, ampak je le končno odkril temo, ki se najbolj idealno poda njegovemu statičnemu, suhemu, distanciranemu, ledenemu, neodzivnemu, kliničnemu, obdukcijskemu filmskemu slogu.

(Kinodvor)