Andy Stott: Luxury Problems

+ + + + +

Potem ko je elektronska glasba v devetdesetih letih iz klubov prodrla (tudi) na pop charte, je bilo videti, da se bo tam obdržala še dolgo. Pa se ni. Producenti in didžeji, ki so zaslutili njen množični potencial, so klube sicer zamenjali za velike dvorane in stadione ter postali pop superzvezdniki, toda njihovih (rekreativnih) plošč v glasbeno bolj angažiranih medijih tako rekoč ni bilo mogoče zaslediti.

Prvi je nekajletni primat rockovskih in folkovskih obujevalcev pred šestimi leti zamajal Burial, sledila sta mu Actress in James Blake, zdaj pa se je britanskim rojakom z novo ploščo pridružil še Andy Stott. Njihove strategije so tako rekoč enake; zapuščino plesne glasbe so osvobodili tesnih žanrskih spon, jo nadgradili s pop in soul senzibilnostjo ter z izvirnimi in svežimi izrazi nagovorili tudi sredinsko publiko.

V recenzijah Stottovega albuma Luxury Problems se sicer pojavlja oznaka dub techno, toda hkrati se zdi, da njegova glasba ne bi nikoli zaživela v taki podobi, če se vmes ne bi zgodil dubstep in njegove raznotere izpeljanke. Tradiciji Basic Channela, ki je postal sinonim za dub techno, se je Stott veliko bolj približal na dolgometražnem prvencu. Temu je sledilo nekaj let žanrskega raziskovanja, pri katerem se je mojstrsko loteval raznoterih elektronskih plesnih muzik in z njimi navduševal klubsko publiko, nov izrazni zasuk pa sta pred dobrim letom napovedali plošči We Stay Together in Passed Me By. Stott je na njiju utekočinil in močno upočasnil techno in house ritme ter vse skupaj ogrnil v zaprašen, skoraj ambientalen dubovski odmev.

Narkotična, atmosferično bogata glasba je že takrat štrlela iz aktualne elektronske ponudbe, še večji podvig pa je Britancu uspel z novo ploščo, ki so jo številni vplivni mediji že umestili med najvidnejše glasbene presežke minulega leta. Pri tem je zanimivo, da je formulo z obeh predhodnih plošč oplemenitil »le« z vokalom svoje nekdanje učiteljice klavirja, toda očitno je bil to tisti kamenček v mozaiku, zaradi katerega ga je sedaj opazilo tudi širše občinstvo.

No, za nič ne bodo prikrajšani niti Stottovi stari feni. Opojno prepevanje (operno izobražene pevke) Alison Skidmore je s studijskimi triki skoraj povsem skrčil le na dodatno, barvito zvočno linijo, ki se kot žvečilni gumi podplata oprime zreduciranih elektronskih aranžmajev. Še več, Skidmorova se izvrstno znajde celo tam, kjer se njena vloga najbolj približa idealu pop pevcev.

To pa ne pomeni, da Stott po novem sledi producentom, ki so si z vokalisti utrli pot v mainstream. S ploščo Luxury Problems ne kompromitira prepoznavnega izraza, ki ga je izstrelil med najzanimivejše elektronske kreativce, pač pa ga zgolj nadgradi v svoj doslej nedvomno najprepričljivejši izdelek. Če si je spotoma zato nabral še več fenov, je to le bonus.