Lincoln

zelo za

Amerika brez okovov.

Spielbergov Lincoln, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo monument, ki potrebuje nekaj pojasnil, je lani dobil dva uvoda. V filmu Abraham Lincoln proti zombijem, tipični vidiotski B-veselici, je Lincoln med državljansko vojno pobijal zombije, »okužene« vojake konfederacije – vojsko konfederacije, ki se je borila za ohranitev sužnjelastništva in odcepitev sužnjelastniških držav, je okužila »bolezen«.

Jasno, rasizem je ta strašna, grozljiva, agresivna, kanibalska bolezen, ki ji Lincoln seka glavo. No, v 3D spektaklu Abraham Lincoln, lovec na vampirje, ki ga je posnel vedno ultrakinetični Timur Bekmambetov, pa je Lincoln med državljansko vojno superjunaško pobijal vampirje, pri čemer ni puščal nobenega dvoma, da so najhujši vampirji prav pogoltni lastniki plantaž, rasistični kapitalisti, ki črncem sesajo kri. In to dobesedno: s črnsko krvjo bogatijo. Zato ni čudno, da v Tarantinovem Djangu brez okovov iz teles južnjaških rasistov – sužnjelastnikov, plantažnikov – brizgajo taki curki krvi. Sužnjem so res spili neizmerne količine krvi.

Quentin Tarantino je v Neslavnih barabah ponudil lucidno revizijo zgodovine: II. svetovna vojna je bila vojna za odpravo antisemitizma, Hitler, antisemit št. 1, pa ni naredil samomora v svojem samotnem berlinskem bunkerju, ampak so ga – v kinu – likvidirali kar sami Judje. Podobno revizijo zgodovine zdaj ponuja v vesternu Django brez okovov, le da tu ameriški državljanski vojni – vojni za odpravo sužnjelastništva – posrka ves zrak. Sužnjelastništvo so – ob majhni pomoči nemškega dentista – odpravili kar sami črnci (Django!), še preden je bil Abraham Lincoln sploh izvoljen za ameriškega predsednika in še preden se je začela ameriška državljanska vojna. Django brez okovov se namreč dogaja leta 1858, dve leti pred Lincolnovo izvolitvijo.

Sporočilo Neslavnih barab je bilo jasno: vojno dobi ta, ki zna bolje in prepričljiveje povedati svojo zgodbo. In Abraham Lincoln, ki ga v Spielbergovem Lincolnu igra Daniel Day-Lewis (z rokami na hrbtu in žalostjo na obrazu), je bil v tem smislu ultimativni Američan: da bi lahko zgodbo povedal bolje in prepričljiveje od druge strani, je potreboval vojno. V zgodovino se vključimo na začetku leta 1865, januarja, ko je bila državljanska vojna v sklepni fazi in ko je skušal Lincoln skozi predstavniški dom kongresa spraviti 13. amandma ustave, ki bi sužnjelastništvo dokončno ukinil. Ta amandma bi dopolnil in kronal vse prejšnje Lincolnove zmage: vojaško zmago pri Gettysburgu (1863), s katero je sever ustavil invazijo sil konfederacije, Proklamacijo o emancipaciji (1863), izvršno povelje, ki je formalno osvobodilo vse sužnje v »uporniških«, secesijskih, konfederativnih državah, ponovno izvolitev (1964), ki je Lincolnovo politiko še dodatno legitimirala, in sprejem tega amandmaja v senatu (1864), ki je potrdil, da je odprava sužnjelastništva, ki se je zdela prejšnjim ameriškim predsednikom nemogoča in neizvedljiva, tako da vanjo sploh niso ugriznili, mogoča in izvedljiva.

Manjkal je le še zadnji vihar, ki bi vse te viharje poravnal v popolni vihar, ali bolje rečeno: demokrate v predstavniškem domu kongresa – velike podpornike sužnjelastništva – je moral prepričati, da je njegova zgodba boljša od njihove. In tu gledamo, kako v ogenj pošilja svoje »lobiste« (James Spader, John Hawkes, Tim Blake Nelson), polne »umazanih« podmiznih trikov, kako taktizira, kako skuša zagotoviti 20 demokratskih glasov, ki jih nujno potrebuje za dvotretjinsko večino, kako pritiska na »zlomljive« in »spreobrnljive« demokratske kongresnike, kako obenem pazi, da pri tem zakulisnem šahiranju ne bi slučajno izgubil kakega republikanskega glasu (potrebuje vse republikanske glasove, tudi najbolj konservativne, ki omahujejo), kako skrbi, da mu te sanjske »koalicije,« ki jo sestavlja, ne bi odnesla impulzivna, militantna, gnevna retorika Thaddeusa Stevensa (Tommy Lee Jones), bombastičnega vodje radikalnega krila republikancev, fanatičnega nasprotnika sužnjelastništva, kako je voljan kompromitirati vse, razen svojega temeljnega »samorazvidnega« načela, da so vsi ljudje enaki (kar dokazuje tudi znanstveno, z evklidsko »mehaniko«, ki – prosto po Lincolnu – uči, da so »stvari, ki so enake isti stvari, enake tudi med seboj«), in kako svoje misli zgoščuje in prečiščuje v besede, besede pa potem v biblično-šekspirjansko-mejaški retorični zen.

Tu imate stalno občutek, da bi že ena sama napačna beseda – ali pa en sam napačni poudarek, ena sama napačna kadenca, ena sama napačna metafora, ena sama napačna anekdota – vse pokvarila. Ad hoc koalicija republikanskih in demokratskih glasov v predstavniškem domu bi se zrušila, tok zgodovine bi se spremenil. Lincoln je moral paziti, da je izgovarjal le zgodovinske besede, le besede, ki so zvenele tako samoumevno kot svoboda in tako nesamoumevno kot zasebna lastnina (sužnjelastništvo). Zgodovino dela pač ta, ki zna svojo zgodbo povedati bolje in prepričljiveje od druge strani. Da je Lincoln verjel v moč retorike, se lahko prepričate v obeh knjigah, Team of Rivals (via Doris Kearns Goodwin) in Battle Cry of Freedom (via James McPherson), ki sta navdihnili Spielbergovega Lincolna, to dopolnilo Amistada, Schindlerjevega seznama in Reševanja vojaka Ryana. Da se je njegova retorika prijela in da je svojo zgodbo povedal bolje in prepričljiveje od druge strani, pa ugotovite že zelo zgodaj, v prizoru, v katerem vojaki na fronti njemu recitirajo njegov govor, ki ga je imel po bitki pri Gettysburgu. In ko na koncu reče, da so svetu pokazali, da »demokracija ni kaos,« ve, da je ujel silo trenutka, da velike ideje potrebujejo trenutek in silo ter da ima človek v svojem življenju le toliko časa, da spremeni svet, in da je to, ali bo še živel, odvisno le od tega, ali je spremenil svet.