Seanse

za +

38-letni devičnik.

Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.

Film je postregel celo s kunilingusom, ki je tedaj deloval zelo radikalno in ki naj bi prispeval k realističnosti tega vprašanja, toda danes vemo, da je bil ta famozni kunilingus posnet s pomočjo dublerke. Jane Fonda, sicer znana radikalka, »Hanoi Jane« (kot so ji rekli desničarji), ni hotela »do konca,« kot da bi vnaprej vedela, da bo njen mož (!), Tom Hayden, znani levičar in eden izmed voditeljev protestnega gibanja, temu kunilingusu ostro nasprotoval in da bo njen oče (!), sloviti Henry Fonda, zahteval, da ta prizor izrežejo, pa četudi je oralni seks izbrala sama, saj je bila prepričana, da publika ne bo verjela, da so invalidi sposobni erekcije in penetrativnega seksa.

Seanse, posnete po resnični zgodbi, vse te predsodke vržejo v smeti, ali bolje rečeno: Seanse izgledajo kot korekcija »kontroverznega« kunilingusa iz Vojakove vrnitve. Ne le, da je Mark O’Brien (John Hawkes), poet in novinar, ki je povsem paraliziran in odvisen od »železnih pljuč« (žrtev otroške paralize), sposoben krepkih erekcij, ampak si tudi zaželi, da bi izgubil nedolžnost – ne le oralno, ampak tudi penetrativno. Svojo željo – ne brez svojega značilnega črnega smisla za humor (v Boga verjame, ker mora nekoga kriviti za svoje stanje) – spove tudi duhovniku (William H. Macy), ki je najprej skeptičen (»Seks zunaj zakona?«), potem pa vendarle prikima, tako da Mark – po vseh tistih oskrbnicah, ki so njegove nenadne erekcije le stoično, profesionalno, birokratsko ignorirale (in ki so živele v iluziji, da on bolj potrebuje njih kot pa one njega) – v posteljo dobi Cheryl Cohen Greene, odločno, zelo direktno terapevtko, specialistko za seks s paraliziranimi osebami, ki zase pravi, da je »seksualni surogat.« Igra jo Helen Hunt, od katere filmi – in pop domišljija – niso nikoli pričakovali frontalne golote in grafičnega seksa, toda le zato, ker so pozabili, kako je pred davnimi leti, v filmu Fantje jeklenega duha (1992), »zajezdila« svojega paraliziranega ljubimca (Eric Stoltz), s čimer je razbila mit, da je pri paraplegikih priporočljiv le oralni seks, ne pa tudi penetrativni, ker refleksne erekcije ne vodijo nujno do orgazma, kot pravi vodja terapevtske skupine. In ko zdaj »zajezdi« Marka, ki ni paraliziran le od pasu navzdol, ampak povsem (vse njegove mišice so mrtve), ne skriva, da ji ni bilo še nikoli bolje. In da ji tudi nikoli ne bo bolje. Njune seanse so kritike predsodkov, rušenja tabujev, demitizacije patriarhalne seksualne politike, hvalnice seksa. V času, ko je seks le še nekaj virtualnega, ekshibicionističnega in nemogočega, boste težko našli film, ki bi seks bolj cenil – in ki bi si bolj želel, da bi obstajal. Ne le, da so paraplegiki sposobni erekcije, penetracije in orgazma, ampak znajo snemati tudi odlične filme – Ben Lewin, režiser Seans, je namreč paraliziran, žrtev otroške paralize.